1. Osrednja oseba današnje Besede je pravičen človek, ki ga preganjajo: ker govori za marsikoga neprijetno resnico, ker je njegovo življenje stalen, tih in neprijeten opomin, ker drugi že v njegovem ravnanju vidijo obtožbo svojega krivičnega ravnanja; tak je nadležen, treba ga je odstraniti.

– Jeremija svojemu ljudstvu in njegovemu vodstvu, ki se odvrača od Boga in se skuša vzpenjati na krivičnem tlačenju sočloveka, oznanja neprijetne stvari, kazen, in ko mu skušajo zapreti usta, vztraja: Gospod je z menoj kot silen junak, zato se moji preganjalci spotaknejo, nič ne premorejo – vztraja!

– Gospod vabi k zaupanju in vztrajnosti širok krog svojih učencev: ne bojte se ljudi, bojte se tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel, Oče bdi nad vsemi, nič se ne zgodi brez njegove vednosti.

2. V človeški družbi so kot njena stalnica vedno bili preganjalci in preganjani. Preganjalci prevladujejo, ker imajo moč, pogosto videz resnice in pravice, preganjanca pa predstavljajo kot upornika, škodljivega družbi, zato ga je treba kaznovati. Moč preganjalcev se zdi neuklonljiva, krepijo jo številni podrepniki – dokler preganjanim ni dovolj, vržejo preganjalce in se povzpno sami: včerajšnji preganjani sami postanejo današnji preganjalci, le podrepniki ostajajo isti.

Poglejmo sodobno Evropo, v kateri živimo in je zrasla iz dveh revolucij:

– francoska meščanska hoče zbrisati stare krivice, razglaša svobodo, bratstvo in enakost, rodi tiranijo in kapitalistično ekonomijo, ki jo podpira liberalizem;

– proletarska komunistična oznanja enake parole, zbuja upanje revnim, obljublja raj, dokler ne odkrije obraza, ki kaže resnično podobo: laž, nasilje, nečlovečnost, ob kateri so stara preganjanja otroške igrice.

3. Vrnimo se k Besedi! Omenjeno človeško stvarnost hoče osvetliti širše, nanjo gleda “pod perspektivo večnosti”. Poudarja, da naše človeško bivanje ni omejeno zgolj na prerivanje tukaj na zemlji od rojstva do groba, ampak vse to daleč presega: Gospod zelo razločno pokaže na drugo, neskončno razsežnost, na nebesa, kjer bo svoje zveste priznal pred svojim Očetom, prav tako pa brez prikrivanja in olepševanja opozori na strašno možnost: na pogubljenje, pekel.

4. Gospod zelo jasno govori o resnici, ki se je ni treba bati, ki je osvobajajoča,  poudarja pokončnost kot pravo nasprotje »ponižnosti«, ki se poraja iz strahu in obupa, spodbuja k pogumu, optimizmu: Gospod je z menoj kot silen junak. Da bi misel božje besede našla močan odmev v nas, v našem mišljenju in ravnanju!