1. Ko pride beseda na izvirni greh, se največkrat vrine misel, da pri tem gre za vprašanje, ki spada v redno veroučno snov, sicer pa z našo vsakdanjostjo nima kaj opraviti. Pa vendar je prav razlaga izvirnega greha potrebna, da bi mogli doumeti dejansko stanje in pogojenosti človeka v vsakem času, tudi danes. Več kot dovolj dejavnikov nas vedno znova opozarja, kako je človek v fizičnem in še bolj v moralnem pogledu krhko bitje, nesposobno, da bi v polnosti uresničilo svojo osebnost. Po eni strani je obdarjen s sposobnostmi, ki odpirajo njegov pogled v neskončnost, k še globljemu in širšemu poznanju resnice, po drugi strani pa se ves preplašen sooča s svojimi pomanjkljivostmi, z mejami svojih fizičnih sposobnosti in še bolj s svojo moralno krhkostjo.

2. Beseda nas popelje v trenutke, ko se zlo začenja porajati v svetu, opozarja, da ta “skrivnost zla” ostaja stalna spremljevalka človeštva – človek, bitje razuma in svobode, se lahko odloča tudi za zlo, in dejansko to dela, čeprav se pri tem vedno znova pojavlja vprašanje, zakaj – prav tako pa spregovori o Odrešeniku, ki kaže na izhodišče zla, na zavestno zavračanje Duha, in na pot v osvobojenost:

– morda tuje zveni beseda nag sem in sem se skril, toda prav to spoznanje in občutek sramu, ki poslej človeka navdaja, izraža, da se je z uporom stvari proti Stvarniku, z grehom, podrlo notranje ravnovesje v človeku – ni več sproščenega prijateljstva z Bogom, ni več sproščenega, svobodnega odnosa do stvari, poslej bo človek iskal to rajsko soglasje, uglašenost, sv. Ciril bi rekel “pradedne časti”;

– apostol v pismu Korinčanom poudarja, da je Jezus, v raju napovedani zarod žene, edini Odrešenik, po katerem se naš notranji človek od dne do dne obnavlja, je edina pot, ki človeka spet lahko pripelje do notranjega ravnovesja in spokojnosti, do jasnega, vedrega in sproščenega pogleda na prihodnost;

– Gospod sam pa pokaže, da se pot do osvobojenosti od notranje razklanosti, do  prijateljstva z Bogom, do “pradedne časti” začenja prav tam, kjer jo je človek presekal, ko se je v raju uprl Bogu: kdor spolni božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati, svobodno sprejemanje in osvobajajoče spolnjevanje božje volje torej človeka postavlja na tako raven, da je Bogu blizu kot brat, sestra, mati.

3. Brez izjeme vsakomur od nas je na naši osebni poti lahko vabljiv zgled Frančišek Asiški, pravi lik “vrhunskega kristjana”; na začetku njegove poti niso senzacionalna dogajanja, ni globokoumno modrovanje, ampak preprosto, predvsem pa iskreno vprašanje: Gospod, kaj hočeš, da storim. In kje je zvedel, kaj naj stori? Prisluhnil je prav isti Besedi, kot jo tudi mi lahko poslušamo, in je ugotavljal: Najvišji mi je razodel, in je Besedo vzel zares.