1. Pomenljivo je, da na začetku postnega časa beremo besedo o skušnjavah, ki jim je podvržen nihče drug kot božji Sin, Odrešenik. Slišimo njegove kratke, rezke odgovore. Beseda večkrat omenja hudiča. Sprašujemo se, ali mar to bitje res obstaja, ali gre le za pravljice, s katerimi se lahko ljudi straši. O njem beremo kot o povzročitelju prve človeške tragedije, padca v prvi upor proti Bogu. Janezovo Razodetje ga predstavlja kot tistega, ki bo do konca sveta med ljudi trosil nemir, sovraštvo, razdore. Njegovo iznajdljivo, razvejano dejavnost spričuje naša človeška izkušnja. Ne bi do njega privedlo vrtanje po vprašanju, od kod totalitarni režimi novejšega časa? Pri nas komunizem, ki pozna dva temelja, laž in nasilje; mar ni Janez zapisal o hudiču, da je lažnik in oče laži? Mar ne bi do njega privedlo vprašanje, od kod v nas, v posameznem človeku, laž, zlohotne misli, dejanja, ob katerih smo “zgroženi”, kot tolikokrat slišimo.

2. Gospod bi ob srečanju, ki ga opisuje evangelij, lahko izkazal svojo božansko moč, pa se pusti skušati. Sv. Avguštin pravi: “satan je sicer skušal Kristusa, a v njem je skušal tebe”. Gospod nam s tem dogodkom želi nekaj povedati:

– vabilo skušnjavca, naj kamne spremeni v kruh in poteši lakoto, zavrne: ne živi človek samo od kruha – kakor sicer sam spodbuja, naj prosimo za naš vsakdanji kruh, pa dobro ve, kako radi ljudje v svoji skrbi pretiravamo, ne moremo in ne maramo upoštevati še česa drugega in od “imeti, da bi mogli uporabljati” preidemo na “imeti, da bi imeli”, kar navadno ne pozna konca;

– kako zapeljivo zveni: dal ti bom vso oblast in slavo, kako globoko v človeku je želja: uveljaviti se, biti nekdo v družbi, imeti besedo, biti upoštevan.

3. Satanova ponudba pa gre še naprej: vse to bo tvoje, če predme padeš – tisti pade predenj, izvaja oblast v njegovem duhu: hoče biti nad drugimi, dovoli si, česar si drugi ne smejo – taka oblast postane res hudičevo delo, tiranija, ki ji solza trpečih ni mar, in kaj hitro je zraven laž, korupcija, nasilje, obrekovanje, oblastnost torej, ki ni “kompatibilna” s pravičnostjo, s čutom za sočloveka, ki človeka rada naredi slepega, gluhega za sleherno človečnost – ne pozabimo: to ni skušnjava le za ljudi “na oblasti”, kaj lahko je tudi “navaden človek” tiran svojemu sodelavcu, sošolcu, možu, otroku.

4. Ob tretji skušnjavi, ko Gospod pravi: ne skušaj Gospoda, svojega Boga, se postavljajo vprašanja naše vere: se res zanesemo na Boga, ali pa ga hočemo imeti le za telesnega stražarja, mu hočemo ukazovati, kaj mora storiti, ga zavrnemo, če nas ne uboga. Dobro, da nas Gospod opozarja na take skušnjave!