S Pepelnico smo začeli obdobje bogoslužnega leta, ki ga imenujemo “postni čas”. S tem našim izrazom stopa v ospredje post, ki to obdobje vsekakor značilno opredeljuje, obenem pa človeka lahko ustavi pri prepričanju, da je post sploh poglavitna zadeva predvelikonočnega časa. Vendar je njegova vsebina bistveno širša. Star latinski izraz za ta čas je quadragesima, “štiridesetdnevje”. V tem pojmu je povzeto vse “prizadevanje” Boga, da bi v človeku in celotnem stvarstvu spet vzpostavil tisto usklajenost, sozvočje, prijazno prijateljsko okolje, ki ga je človek z grehom podrl. S strani Boga gre za ponavljano vzpostavljanje zaveze s človekom, torej prijateljskih odnosov med Stvarnikom in najvišjim ustvarjenim bitjem. S strani človeka gre za napor, da bi na te božje ponudbe odgovarjal z nenehnim prizadevanjem najprej iz sebe potem pa tudi iz svoje okolice odstranjati kar je slabega in zoreti v dobrem. Že na prvi pogled je jasno, da ne gre za nekaj trenutnega, časovno omejenega, ampak za delo celotnega življenja slehernega človeka. To je vsebina Gospodovega vabila: spreobrnite se.

Današnja Beseda nas najprej opozori na zavezo, ki jo Bog ponavlja in s tem vedno znova ponuja človeku roko sprave in prijateljstva:

– zaveza sega v same začetke človeškega rodu, ko Bog ustvari človeka po svoji podobi kot bitje z razumom in svobodo, ki ga prav to razlikuje od vseh drugih bitij in ga dela podobnega Bogu;
– prijateljsko povezanost Bog potrjuje Noetu: zavezo sklenem z vami in vašim zarodom, in zagotavlja, da nikakršno zlo ne bo nikoli premagalo ali celo pretrgalo božje naklonjenosti do človeka;
– najvidnejše potrdilo dobi božja naklonjenost človeku, ko v Jezusu Bog sam postane človek in postavi novo znamenje zaveze: to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, Gospod se torej neposredno človeku daje na razpolago, da bi mogel ohranjati oziroma na novo vzpostavljati prijateljstvo s Stvarnikom.

Jezusovo vabilo spreobrnite se in verujte evangeliju je nagovor človeku, da s svoje strani naredil tisto, kar more in z božjo pomočjo lahko stori. Vsebuje tudi priporočilo k postu, ki ni sam sebi namen, ampak sredstvo, da bi človek lažje  premagoval svoja sebična nagnjenja in zorel v dobrem. Post torej ni žalobno spokoren obraz, ni sredstvo za pomirjanje vesti, ni kupčevanje z Bogom, ni  neka pobožna drža in še manj vztrajanje pri ustaljeni tradiciji. Zajema celotnega človeka, njegovo miselnost in dejavnost, ki hoče prelomiti z vsem, kar je v njem slabega, je nenehno spreobračanje in tako srž, vsebina celega življenja vsakega kristjana. Kadar se postiš, si pomazili glavo: Oče te vidi, dal ti bo oporo!