Prvo razmišljanje

1. Evangeljski opis Jezusovega javnega delovanja se začne s krstom ob Jordanu in s skušnjavami v puščavi. Morda se zdi čudno: Jezus, Bog in človek, ki je prišel, da bi se svet po njem zveličal, je podvržen skušnjavam. Je tudi on tako ranljiv, kot vsak človek? Apostol je zapisal, da je nam postal podoben v vsem razen v grehu. Hoče nam biti enak v vsem, v vsem biti človek, ne le v revščini jaslic in v trpljenju na Golgoti, v vseh vrednotah, ki odlikujejo človeka, pa tudi v vsej nebogljenosti, ki človeka spremlja od rojstva so smrti. Mar ni skušnjava, “biti skušan”, nekaj, kar je še posebej človeško? Biti v razpetosti med različnimi možnostmi, biti postavljen pred odločitve:

– ali bom storil nekaj dobrega, ali me bo premagala moja brezbrižnost;

– ali bom v nekem trenutku zmogel toliko moči, da bom molčal, ali pa bom z besedami, morda tudi lažnivimi, popljuval soseda.

2. Beseda nam izreka nekaj misli prav o tej okoliščini slehernega človeka, o stalni postavljenosti pred izbiro in možnost, o veličini in prav tako usodnosti svobodnega odločanja:

– evangelist poudarja, da je Duh odvedel Jezusa v puščavo: božji Duh je tisti, ki utira pot k odrešenju, po njem se je Gospod učlovečil, na začetku javnega delovanja ga je Bog mazilil s Svetim Duhom, zdaj ga vodi k dejanjem, ki naj neposredno pokažejo, kako se zlo premaguje z dobrim, kako se je v moči tega Duha možno postaviti po robu slehernim dobrikanjem zla;

– Gospod odločno, brez pogajanja in omahovanja zavrne zlo, zelo je odločen: poberi se satan –  kako vabljivo je: imeti, imeti še več, uživati udobnost brez slehernega truda, biti spredaj, da te drugi vidijo, biti zgoraj, da se te boje, imeti prvo besedo – Gospod da vedeti, da se je zapeljivemu dobrikanju treba upreti in se ozreti na druge vrednote, ki so daleč pomembnejše: poštenje, pravičnost, odločna pokončnost, iskrenost;

– podoba iz prve Mojzesove knjige kaže človeka v raju – postavljen je pred izbiro, pa nasede skušnjavcu, in takoj vidimo tudi revne, usodne posledice tega nasedanja zapeljivim besedam: spozna svojo revščino, lastna odločitev ga tepe.

3. Možnost svobodnega odločanja je korenina človeške zgodovine. Je naša človeška veličina in je naše tveganje. V to možnost je povzeta vsa odličnost človekove svobode, ki ga razlikuje od slehernega drugega bitja, pa tudi vsa usodnost te enkratne odlike. V vsakomur od nas je nekaj “adamovskega”, vsak se lahko odloča za dobro ali za zlo. Naj nam bo Gospod s svojo jasnostjo in odločnostjo zgled, naša moč in naša trdnost.

Drugo razmišljanje

1. V slovarju tujk preberemo, da pomeni emancipacija »osvoboditev izpod kakršnekoli odvisnosti ali neenakopravnosti«. Božja beseda nas v prvem berilu vabi, da razmislimo o tem vprašanju, ne o emancipaciji ženske (na kar najprej pomislimo), ampak o težnji po človekovi emancipaciji od Boga.

2. Posebna značilnost našega časa je, da mnogi ljudje zahtevajo emancipacijo, osvoboditev izpod sleherne odvisnosti od Boga: vse, kar se omenja v zvezi z Bogom, je sumljivo; Bog naj bi bil edina resnična ovira človeku na njegovi poti v svobodo; naj bi bil sovražen človekovi zrelosti in samostojnosti; Bog naj bi človeka zasužnjeval, ga tlačil, ga silil pod svoje gospodovanje.

Sicer pa težnja za emancipacijo od Boga ni nekaj novega, začela se je že pri prvem človeku, kot govori današnje berilo. Kaj človeku govori hudobni duh v kači:

– ne, ne bosta umrla, Bog ve: brž ko bosta jedla (od drevesa sredi raja), se vama bodo odprle oči in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo!

Razločno je tu glavni poudarek na trditvi »bosta kakor Bog«. Emancipacija od Boga ima vedno ta končni cilj, biti kakor Bog, spoznati dobro in hudo. To široko spoznanje naj bi človeku posredovalo sposobnost, da bi se obnašal kot stvarnik sveta in samega sebe. Tako ne potrebuje več Boga, ne za oblikovanje sveta ne za rast svojega življenje; je kakor Bog!

3. Kam vodi emancipacija od Boga? Spet se ozrimo v pripoved prvega berila:

– odprle so se jima oči in sta spoznala, da sta naga. Srečamo drugo ključno ugotovitev, ki neusmiljeno jasno razkrije rezultat tega človekovega hotenja:

– emancipacija od Boga človeka ne vodi k pobožanstvenju, ampak ga razgalja, človek s tem ustvarja karikaturo samega sebe;

– to hotenje človeka izganja iz »raja«, ki simbolizira pristen, sproščen, svoboden odnos do Boga, do človeka, do vsega okolja; če so ti temeljni odnosi porušeni, se uveljavlja tisto, česar nas je vedno strah:

–  namesto svobodne besede in sproščenega obnašanja ima veljavo nasilje,

–  samostojno razmišljanje in delovanje zrelega človeka potepta manipulacija,

–  namesto prijaznosti in ljubezni se uveljavita moč in brezobzirni egoizem.

Rezultat: človek se znajde v mrzlem svetu nasilja, laži in brezupa! Naša vsakdanjost?

4. Odrešenik nam kaže drugačno pot. Do skušnjavca je brezkompromisno odločen: poberi se, satan; spodbuja: Gospoda moli, samo njemu služi. On je ja tisti, ki je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina – za  vse ljudi.