“Da bi mogli posnemati Jezusa, je potrebna vsakodnevna meditacija in vztrajno premišljevanje njegovega življenja; iz meditacije in iz premišljevanja vznikne občudovanje njegovih dejanj, iz občudovanja pa želja po posnemanju in tolažba ob njem.”
(Epist. I, str. 1000)

“Bodi potrpežljiva in vztrajaj v tej sveti vaji meditacije in bodi zadovoljna s tem, da zančneš z majhnimi koraki,  da bi imela  noge, ki bodo sposobne teči, ali bolje, krila, da boš mogla leteti; bodi zadovoljna v pokorščini, kar je nekaj velikega za dušo, ki je izbrala Boga za svoj delež, in sprejmi, da si zdaj še majhna čebela v gnezdu, ki bo kmalu odrasla in bo sposobna prinašati med.  Vedno se ljubeče ponižaj pred Bogom in pred ljudmi, kajti Bog govori le tistim, ki so pred njim ponižnega srca.”
(Epist. III, str. 980)

“Nikakor ne morem verjeti in te zato ne morem odvezati od meditacije zgolj zato,  ker se ti zdi, da od tega ne odneseš nič. Sveti dar molitve, draga hčerka, je položen v Odrešenikovo desnico, in kolikor boš prazna same sebe, to je telesne ljubezni in svoje lastne volje in kolikor se boš dobro ukoreninila v sveti ponižnosti, ga bo Gospod položil v tvoje srce.”
(Epist. III, str. 979 in dalje)

“Pravi razlog, zakaj se ti vedno ne posreči dobro meditirati je naslednji in vem, da se ne motim. Meditacije se lotevaš z določeno vznemirjenostjo, ki jo spremlja velika tesnoba, da bi našla kakšno stvar, ki bi mogla zadovoljiti in potolažiti tvojega duha; in to je dovolj, da nikoli ne najdeš tistega, kar iščeš in ne umiriš svojega uma v resnici, ki jo meditiraš. Glej, moja hči, ko človek z veliko naglico in lakomnostjo išče izgubljeno stvar, se je bo dotaknil z rokami, stokrat jo bo ugledal z očmi, in vendar je ne bo nikoli zaznal. Iz te ničeve in nekoristne notranje tesnobnosti se ne more poroditi nič drugega, kot le velika utrujenost duha in nesposobnost uma, da bi se ustavil pri stvari, ki jo ima pred seboj; in iz tega, kakor iz svojega vzroka, prihaja nekakšna hladnost in neumnost duše, posebej na njenem čustvenem področju. Ne poznam drugega kot le tole zdravilo: stopi iz te tesnobe, ker je le-ta ena od največjih izdajalcev, ki jih moreta imeti prava krepost in resna pobožnost; dela se, kakor da je zagreta za dobro delovanje, vendar to počne samo zato, da bi se ohladila, in k teku nas spodbuja samo zato, da bi se spotaknili:”
(Epist. III, str. 980 in dalje)

“Kdor ne meditira, je lahko podoben človeku, ki se nikoli ne pogleda v zrcalo in mu torej ni prav nič mar, da bi stopil pred ljudi urejen, mogoče je umazan, ne da bi to sploh vedel.  Človek, ki meditira in usmerja svojo misel k Bogu, ki je zrcalo njegove duše, skuša spoznati svoje pomanjkljivosti, jih skuša popraviti, umirja svoje vzgibe in uravnava svojo vest.”
(AdFP, 548)

“Nikakor ne morem biti s teboj sočuten niti ti ne morem odpustiti lahkotnosti, s katero si opustila obhajilo in sveto meditacijo. Spomni se, moja hči, da se samo s pomočjo molitve ponovno dokopljemo do zdravja; bitke ni mogoče dobiti drugače, kot z molitvijo. Izbira je torej v tvojih rokah.”
(Epist. III, str. 414)

“Glede tega pa, kar mi pravite, da slišite, ko meditirate, vedite, da je hudičeva zvijača. Zatorej bodite pozorni in budni. Zaradi tega seveda nikoli ne opuščajte meditacije, sicer bodite prepričani, da boste kasneje poražena na celi črti.”
(Epist. III, str. 405)

“Ti se medtem ne predajaj žalosti do te mere, da bi izgubila notranji mir. Moli vztrajno, zaupano ter z vedrim in mirnim umom.”
(Epist. III, str. 452)

“Molite za zahrbtneže, molite za gorečneže, molite za papeža,  za vse duhovne in časne potrebe svete Cerkve, naše nadvse blage matere; in posebej molite za vse, ki delajo za odrešenje duš in v slavo nebeškega Očeta.”
(Epist. II, str. 70)

“Potem, ko že ljubiš našega Gospoda ti priporočam, o hči, ljubezen do Cerkve, njegove neveste, te drage in mile golobice, ki more edina valiti jajca in porajati Ženinove golobčke in golobice.  Stalno se zahvaljuj Bogu, da si, po vzoru tolikerih duš, ki so srečno romale pred nami, hči Cerkve. Bodi zelo sočutna do vseh pastirjev, pridigarjev in voditeljev duš in glej, kako so razpršeni po vsem obličju zemlje, da na svetu ne bi bilo pokrajine, kjer bi jih primanjkovalo. Prosi Boga zanje, da bi se rešili in učinkovito poskrbeli za odrešenje duš.”
(Epist. III, str. 707)