“Ne smem dovoliti, da bi šel mimo prvi mesec v letu, ne da bi prinesel tvoji duši, o moja predraga hči, pozdrav moje duše in ti čedalje močneje utrjeval gotovost o naklonjenosti, ki jo moje srce goji do tvojega srca, kateremu nikoli ne preneham želeti vsakovrstnih blagoslovov in duhovne sreče. Toda, moja dobra hči, to ubogo [srce] ti nadvse živo priporočam: skrbi, da bo od dne do dne čedalje bolj ljubo našemu premilemu zveličarju, in stori tako, da bo to leto bolj rodovitno od prejšnjega, ki si ga preživela v dobrih delih, kajti ko leta minevajo in se približuje večnost, je treba podvojiti pogum in dvigniti našega duha k Bogu ter mu z večjo prizadevnostjo služiti v vsem, k čemur nas zavezujeta naša krščanska poklicanost in zaobljube.”
(Epist. III, str. 485 in dalje)

“Molitev je izlitje našega srca v Božje srce … Dobra molitev gane Božje srce in ga čedalje bolj vabi, naj nas usliši. Ko molimo k Bogu, skušajmo izliti vso svojo dušo. Ko ga obdajajo naše molitve, nam more priti na pomoč.”
(T, 74)

“Hočem biti le ubogi brat, ki moli … Bog vidi madeže tudi na angelih, kaj šele na meni!”
(T, 58)

“Moli in upaj: ne vznemirjaj se. Vznemirjanje ne koristi ničemur. Bog je usmiljen in bo uslišal tvojo molitev.”
(CE, 39)

“Molitev je najboljše orožje, ki ga imamo; je ključ, ki odpira Božje srce. Jezusu moraš govoriti tudi s srcem, ne samo z ustnicami; še več, v nekaterih okoliščinah mu moraš govoriti samo s srcem.”
(CE, 40)

“S preučevanjem knjig Boga iščemo, s premišljevanjem ga najdemo.”
(AdFP, 547)

“Bodite vztrajni v molitvi in v premišljevanju. Pravite mi, da ste že začeli. O, Bog, kako velika tolažba je to za očeta, ki vas ljubi podobno kakor svojo lastno dušo! Čedalje bolj napredujte v svetem izpolnjevanju ljubezni do Boga. Vsak dan je nekaj stkite; bodisi ponoči, ob slabotni luči svetilke in med nemočjo in nerodovitnostjo duha; bodisi podnevi, v veselju in v slepeči razsvetljenosti duše.”
(GF, 173)

“Ko v molitvi lahko govoriš z Gospodom, mu govori in ga hvali; če mu zaradi neomikanosti ne moreš govoriti, naj ti ne bo odveč, da si na Gospodovih poteh, ustavi se v sobi, namenjeni dvorjanom, in ga počasti. On, ki bo videl, bo vesel tvoje navzočnosti, podpiral bo tvoj molk in še enkrat boš potolažena, ko te bo prijel za roko.”
(Epist. III, str. 982)

“Biti v Božji navzočnosti samo zato, da bi mu z močjo volje izpovedali, da smo njegovi služabniki, je nadvse sveto, prevzvišeno, nadvse čisto in nadvse popolno.”
(Epist. III, str. 989)

“Ko boš v molitvi pred Bogom, upoštevaj svoje dejansko stanje; če moreš, mu govori, in če tega ne zmoreš, se ustavi, da te vidi in si ne nakoplji še ene neprijetnosti.”
(Epist. III, str. 983)