“Jezus nam že od svojega rojstva kaže našo poklicanost, namreč to, da zaničujemo, kar svet ljubi in išče.”
(Epist. IV, str. 867)
Misli sv. Pija
Današnja misel
“Pravi razlog, zakaj se ti vedno ne posreči dobro meditirati je naslednji in vem, da se ne motim. Meditacije se lotevaš z določeno vznemirjenostjo, ki jo spremlja velika tesnoba, da bi našla kakšno stvar, ki bi mogla zadovoljiti in potolažiti tvojega duha; in to je dovolj, da nikoli ne najdeš tistega, kar iščeš in ne umiriš svojega uma v resnici, ki jo meditiraš. Glej, moja hči, ko človek z veliko naglico in lakomnostjo išče izgubljeno stvar, se je bo dotaknil z rokami, stokrat jo bo ugledal z očmi, in vendar je ne bo nikoli zaznal. Iz te ničeve in nekoristne notranje tesnobnosti se ne more poroditi nič drugega, kot le velika utrujenost duha in nesposobnost uma, da bi se ustavil pri stvari, ki jo ima pred seboj; in iz tega, kakor iz svojega vzroka, prihaja nekakšna hladnost in neumnost duše, posebej na njenem čustvenem področju. Ne poznam drugega kot le tole zdravilo: stopi iz te tesnobe, ker je le-ta ena od največjih izdajalcev, ki jih moreta imeti prava krepost in resna pobožnost; dela se, kakor da je zagreta za dobro delovanje, vendar to počne samo zato, da bi se ohladila, in k teku nas spodbuja samo zato, da bi se spotaknili:”
(Epist. III, str. 980 in dalje)
Vse misli
“Jezus kliče uboge in preproste pastirje po angelih, da bi se jim razodel. Modre kliče s pomočjo njihove lastne znanosti. In ker jih spodbuja notranji tok njegove milosti, vsi tečejo k njemu, da bi ga častili. Vse nas kliče z Božjimi navdihi in se nam razodeva s svojo milostjo. Kolikokrat je ljubeznivo povabil tudi nas? In s kakšno pripravljenostjo smo mu odgovorili? Moj Bog, zardevam in počutim se zmedeno, ko moram odgovoriti na takšno vprašanje.”
(Epist. IV, str. 883 in dalje)
“Posvetni ljudje, potopljeni v svoje posle, živijo v temini in zmoti, niti pomislijo ne na to, da bi spoznali Božje stvari, niti pomislijo ne na svoje večno zveličanje niti ne občutijo močne želje, da bi spoznali prihod tega Mesija, ki so ga čakali in po njem vzdihovali pogani in so ga prerokovali in napovedovali preroki.”
(Epist. IV, str. 885)
“Ko bo enkrat odbila naša zadnja ura, ko bo prenehalo utripati naše srce, bo za nas vse končano, tako čas zasluženja kot tudi čas, ko smo zasluženje izgubljali. Takšni, kot nas bo našla smrt, bomo prišli pred Kristusa sodnika. Naši prošnji klici, naše solze, naši vzdihi kesanja, ki bi še na zemlji osvojili Božje srce, ki bi mogli iz nas, s pomočjo zakramentov, iz grešnikov narediti svetnike, ta dan ne bodo vredni več nič; čas usmiljenja je mimo, zdaj se začne čas pravičnosti.”
(Epist. IV, str. 876)
“Težko je postati svet. Težko, vendar ni nemogoče. Pot popolnosti je dolga, prav kakor je dolgo življenje vsakega človeka. Tolažba je počitek na poti; toda kakor hitro smo se odpočili, je treba odločno vstati in nadaljevati pot.”
(AP)
“Palma poveličanja je prihranjena samo tistemu, ki se junaško bojuje vse do konca. Naj se torej to leto začne naš sveti boj. Bog nam bo pomagal in nas bo kronal z večnim zmagoslavjem.”
(Epist. IV, str. 879)