“Jezus nam že od svojega rojstva kaže našo poklicanost, namreč to, da zaničujemo, kar svet ljubi in išče.”
(Epist. IV, str. 867)

“Jezus kliče uboge in preproste pastirje po angelih, da bi se jim razodel. Modre kliče s pomočjo njihove lastne znanosti. In ker jih spodbuja notranji tok njegove milosti, vsi tečejo k njemu, da bi ga častili. Vse nas kliče z Božjimi navdihi in se nam razodeva s svojo milostjo. Kolikokrat je ljubeznivo povabil tudi nas? In s kakšno pripravljenostjo smo mu odgovorili? Moj Bog, zardevam in počutim se zmedeno, ko moram odgovoriti na takšno vprašanje.”
(Epist. IV, str. 883 in dalje)

“Posvetni ljudje, potopljeni v svoje posle, živijo v temini in zmoti, niti pomislijo ne na to, da bi spoznali Božje stvari, niti pomislijo ne na svoje večno zveličanje niti ne občutijo močne želje, da bi spoznali prihod tega Mesija, ki so ga čakali in po njem vzdihovali pogani in so ga prerokovali in napovedovali preroki.”
(Epist. IV, str. 885)

“Ko bo enkrat odbila naša zadnja ura, ko bo prenehalo utripati naše srce, bo za nas vse končano, tako čas zasluženja kot tudi čas, ko smo zasluženje izgubljali. Takšni, kot nas bo našla smrt, bomo prišli pred Kristusa sodnika. Naši prošnji klici, naše solze, naši vzdihi kesanja, ki bi še na zemlji osvojili Božje srce, ki bi mogli iz nas, s pomočjo zakramentov, iz grešnikov narediti svetnike, ta dan ne bodo vredni več nič; čas usmiljenja je mimo, zdaj se začne čas pravičnosti.”
(Epist. IV, str. 876)

“Težko je postati svet. Težko, vendar ni nemogoče. Pot popolnosti je dolga, prav kakor je dolgo življenje vsakega človeka. Tolažba je počitek na poti; toda kakor hitro smo se odpočili, je treba odločno vstati in nadaljevati pot.”
(AP)

“Palma poveličanja je prihranjena samo tistemu, ki se junaško bojuje vse do konca. Naj se torej to leto začne naš sveti boj. Bog nam bo pomagal in nas bo kronal z večnim zmagoslavjem.”
(Epist. IV, str. 879)