“Vedno misli na to, da Bog vse vidi!”
(AdFP, 554)
Misli sv. Pija
Današnja misel
“Pravi razlog, zakaj se ti vedno ne posreči dobro meditirati je naslednji in vem, da se ne motim. Meditacije se lotevaš z določeno vznemirjenostjo, ki jo spremlja velika tesnoba, da bi našla kakšno stvar, ki bi mogla zadovoljiti in potolažiti tvojega duha; in to je dovolj, da nikoli ne najdeš tistega, kar iščeš in ne umiriš svojega uma v resnici, ki jo meditiraš. Glej, moja hči, ko človek z veliko naglico in lakomnostjo išče izgubljeno stvar, se je bo dotaknil z rokami, stokrat jo bo ugledal z očmi, in vendar je ne bo nikoli zaznal. Iz te ničeve in nekoristne notranje tesnobnosti se ne more poroditi nič drugega, kot le velika utrujenost duha in nesposobnost uma, da bi se ustavil pri stvari, ki jo ima pred seboj; in iz tega, kakor iz svojega vzroka, prihaja nekakšna hladnost in neumnost duše, posebej na njenem čustvenem področju. Ne poznam drugega kot le tole zdravilo: stopi iz te tesnobe, ker je le-ta ena od največjih izdajalcev, ki jih moreta imeti prava krepost in resna pobožnost; dela se, kakor da je zagreta za dobro delovanje, vendar to počne samo zato, da bi se ohladila, in k teku nas spodbuja samo zato, da bi se spotaknili:”
(Epist. III, str. 980 in dalje)
Vse misli
“V duhovnem življenjuje bolj ko tečemo, manj napora občutimo; še več, mir, predokus večnega veselja, se nas bo polastil in srečni bomo in močni, kolikor se bomo pri vsem prizadevali, da bo Jezus živel v nas in bomo mrtvili sami sebe.”
(AdFP, 559)
“Nikoli se ne izogibajmo načrtom Božje previdnosti, ki miscens gaudia fletibus, v življenju posameznika in narodov izmenjava veselje in solze ter jih vodi k temu, da bi dosegli naš poslednji cilj. Za človekovo roko, ki se nam tako prikazuje, glejmo Božjo roko, ki je prikrita.”
(Epist. IV, str. 101)
“Če hočemo žeti, ni najbolj pomembno, da sejemo; pomembnejše je, da posejemo seme v dobro zemljo. In ko bo to seme vzklilo, bomo zelo skrbno bdeli, da bi ljulka ne zadušila nežnih rastlinic.”
(AdFP, 561)
“V vseh človeških dogodkih se učite prepoznavati in častiti Božjo voljo.”
(Epist. III, str. 55)
“V duhovnem življenju je treba iti vedno naprej in se nikoli obračati nazaj; sicer se zgodi kakor z ladjo: če ne napreduje, se ustavi in veter jo začne potiskati nazaj.”
(AdFP, 554)
“Spomni se, da mati na začetku uči lastnega otroka hoditi, tako da ga podpira, toda ta mora pozneje hoditi sam; zato moraš razmišljati s svojo glavo.”
(AdFP, 555)
“Dokler se bojiš, ne boš grešil.” “Že mogoče, oče, toda hudo trpim.” “Gotovo trpimo, vendar je treba zaupati, obstaja strah božji in Judežev strah. Zaradi prevelikega strahu delamo brez ljubezni in zaradi pretiranega zaupanja ne upoštevamo in se ne bojimo nevarnosti, ki jo moramo preseči. Z roko v roki morata hoditi skupaj kakor brat in sestra. Tako moramo vedno ravnati; če se namreč zavemo, da nas je strah ali da se preveč bojimo, se moramo zateči k zaupanju, če pa pretirano zaupamo, je potrebno nekoliko strahu, kajti ljubezen teži k ljubljeni stvari, vendar je pri napredovanju slepa, ne vidi, toda sveti strah jo razsvetljuje.”
(AdFP, 548)
“Do odrešenja ne moremo priti, ne da bi prečkali viharno morje, kjer nam vedno grozi poguba. Kalvarija je gora svetih; toda od tam vodi pot na neko drugo goro, ki se imenuje Tabor.”
(Epist. I, str. 829)
“Ne želim si nič drugega kot umreti ali ljubiti Boga: ali smrt ali ljubezen; kajti življenje brez te ljubezni je slabše od smrti: to bi bilo zame bolj neznosno od sedanjega življenja.”
(Epist. I, str. 841)