“Zapomni si, da je Bogu bližji hudodelec, ki se sramuje svojih slabih del, kakor pošten človek, ki zardeva, ko dela dobro.”
(CE; 16)

“Čas, ki ga porabimo v Božjo slavo in za rešenje duše, ni nikoli slabo porabljen.”
(CE, 9)

“Da, iz srca blagoslavljam delo verskega pouka za otroke, ki so ljubljene Jezusove cvetke. Toda blagoslavljam tudi goreče misijonarsko delovanje.”
(Epist. III, str. 457)

“Gospod nas vse kliče, naj rešujemo duše in pripravljamo njegovo slavo. Duša more in mora razširjati Božjo slavo in delati za odrešenje ljudi, tako da živi krščansko življenje in neprenehno prosi Gospoda, »naj pride njegovo kraljestvo in naj nas ne vpelje v skušnjavo in naj nas reši hudega«. To je tisto, kar morate še storiti, vsa in nenehno se morate darovati Gospodu v ta namen.”
(Epist. II, str. 70)

“Dvigni se torej, o Gospod, in potrdi v svoji milosti tiste, ki si mi jih zaupal, in ne dopusti, da bi se kdo izgubil, ko bi zapustil stajo. O, Bog, o Bog!  … Ne dovoli, da bi se tvoja dediščina izgubila.”
(Epist. III, str. 1009)

“Vsakomur sem vse. Vsakdo more reči: »Pater Pij je moj.« Tako močno ljubim svoje brate v izgnanstvu. Svoje duhovne sinove ljubim enako kakor svojo dušo in še bolj. Za Jezusa sem jih rodil v bolečini in v ljubezni. Lahko pozabim samega sebe, ne pa svojih duhovnih sinov, še več, zagotavljam, da bom Gospodu takrat, ko me bo poklical, rekel: »Gospod, ostajam pri vratih raja; vstopil bom, ko bom videl, da je vstopil zadnji od mojih otrok.« Hudo trpim, ker ne morem vseh svojih bratov pridobiti za Boga. V določenih trenutkih sem na tem, da bi umrl zaradi srčne stiske, ko vidim toliko trpečih duš in jih ne morem potolažiti, in toliko bratov, ki so sklenili zavezo s hudičem.”
(AP)

“Življenje je stalno ozdivanje zoper samega sebe; samo za ceno bolečine se vse lepo izteče. Vedno delajte družbo Jezusu v Getsemaniju in on vas bo znal potolažiti v tesnobnih urah, ki bodo prišle.”
(ASN; 15)

“Ene stvari nikakor ne morem prenašati, namreč: če moram sam posvariti, sem na to vedno pripravljen; toda videti, da to stori kdo drug, ne, tega ne morem trpeti. Videti nekoga drugega tako ponižanega in mrtvičenega, je zame neznosno.”
(T, 120)

“Bog daj, da bi se vse te uboge stvari poboljšale in se zares vrnile k njemu! Za te ljudi moramo imeti materinsko srce in zanje je treba kar najbolj skrbeti, ker nam Jezus daje vedeti, da je v  nebesih večji praznik zaradi enega spokorjenega grešnika kakor zaradi vztrajnosti devetindevetdesetih pravičnih. Ta Zveličarjeva beseda je zares tolažilna za številne duše, ki so po nesreči grešile, potem pa se hočejo pokesati in se vrniti k Jezusu.”
(Epist. III, str. 1082)

“Nesreče človeštva: te morajo dati misli vsem.”
(T, 95)