“Jaz nisem, kakor  me je naredil Gospod, vendar čutim, da bi si moral bolj potruditi za dejanje napuha kakor za dejanje ponižnosti. Kajti ponižnost je resnica in resnica je, da sem nič, in vse, kar je v meni dobrega, je od Boga. In pogosto zapravimo celo to, kar je dobri Bog položil v nas. Ko vidim, da me ljudje kaj prosijo, ne mislim na to, kar morem dati, ampak na to, česar ne zmorem dati, zaradi tega ostaja toliko duš žejnih, ker jim nisem znal dati Božjega daru. Že misel, da se Jezus vsako jutro vcepi v nas, nas vse prežema, vse nam daje, bi morala v nas pognati mladiko ali cvet ponižnosti. Nasprotno pa hudič, ki se v nas ne more vcepiti tako globoko kakor Jezus, takoj povzroči, da začne poganjati njegov plevel napuha. To nam ni v čast. Treba se je torej bojevati in se potruditi, da pridemo v višine. Res je: na vrh ne bomo nikoli prispeli brez srečanja z Bogom. Da bi ga srečali, se moramo mi vzpeti, on pa se mora spustiti. Toda ko ne moremo več, se ob postanku ponižajmo in v tej ponižnosti se bomo srečali z Bogom, ker se on spušča v ponižno srce.”
(GB, 61)

“Prava ponižnost srca je tista, ki jo bolj občutimo in doživljamo kakor kažemo. Vedno se je treba ponižati pred Bogom, vendar ne s tisto lažno ponižnostjo, ki vodi v malodušnost ter poraja nelagodje in obup. Imeti moramo skromno mnenje o samem sebi. Imeti se moramo za nižje od vseh drugih. Svoje koristi ne smemo postavljati pred korist drugih.”
(AP)

“Na tem svetu si nihče od nas ničesar ne zasluži. Gospod je do nas dobrotljiv in njegova neskončna dobrota nam vse podarja, ker vse odpušča.”
(CE, 47)

“Če moramo imeti potrpljenje, da prenašamo slabosti drugih, moramo še toliko bolj prenašati sami sebe. V svojih vsakdanjih nezvestobah se ponižaj, ponižaj, vedno se ponižaj. Ko te bo Jezus videl ponižanega prav do tal, ti bo ponudil roko in on sam bo poskrbel, da te pritegne k sebi.”
(AP)

“Slabo si gradil. Poruši in na novo dobro zgradi.”
(AdFP, 553)

“Kaj je sreča, če ne to, da imamo v posesti vsakovrstne dobrine, kar naredijo človeka popolnoma zadovoljenega? Toda ali je na tej zemlji mogoče najti koga, ki bi bil popolnoma srečen? Ne, zanesljivo ne. Človek bi bil takšen, če bi bil popolnoma zvest svojemu Bogu. Toda ker je človek poln prestopkov, to je poln grehov, ne more nikoli biti v polnosti srečen. Torej je mogoče srečo najti samo v nebesih; tam ni nevarnosti, da bi izgubili Boga, tam ni trpljenja, ni smrti, ampak večno življenje z Jezusom Kristusom.”
(CS, št. 67, str. 172)

“Oče, vi ste tako dobri! – Jaz nisem dober, samo Jezus je dober. Ne vem, kako to, da ta habit svetega Frančiška, ki ga nosim, ne pade z mene! Poslednji  prestopnik na zemlji je zlato v primerjavi z mano.”
(T, 118)

“Ponižnost in ljubezen hodita z ramo ob rami. Ena poveličuje in druga posvečuje. Ponižnost in čistost navad sta krili, ki človeka dvignejo k Bogu in ga skoraj pobožanstvijo.”
(T, 54)

“Vedno se ljubeznivo ponižaj pred Bogom in pred ljudmi, kajti Bog govori človeku, ki ohranja svoje srce resnično ponižno pred njim in ga  bogati s svojimi darovi.”
(T, 54)

“Najprej povzdignimo pogled kvišku, potem pa poglejmo sami sebe. Neskončna oddaljenost, ki jo ugledamo med sinjino neba in globino brezna, poraja ponižnost.”
(T, 54)