“Poskrbi, da tvoje duše ne bodo vznemirjali žalostni dogodki človeške nepravičnosti; tudi ta ima v soodvisnosti stvari svojo vrednost.”
(MC, 13)

“Da bi nas Gospod privabil k sebi, nam podeli veliko milosti in mi verujemo, da se bomo s prstom dotaknili neba. Ne vemo pa, da za rast potrebujemo trdega kruha: križe, ponižanja, preizkušnje, nasprotovanja.”
(FSP, 86)

“Močna in velikodušna srca se ne užalostijo, razen zaradi velikih vzrokov, in celo tem ne dopustijo, da bi pretirano prodrli v njihovo notranjost.”
(MC, 57)

“Gospod nam korak za korakom daje spoznati, kdo smo. Zdi se mi zares nerazumljivo, da bi nekdo, ki je inteligenten in ima vest, mogel postati ošaben.”
(GB, 57)

“Pravim vam tudi, da ljubite svoje pomanjkanje; ljubiti svoje pomanjkanje je v tem, hčere, da ste ponižne, mirne, blage, da zaupate v času temine in nemoči, je v tem, pravim, da se ne vznemirjate, da ne postanete tesnobne, da se ne vznemirjate zaradi vsega tega, ampak da dobrega srca, ne pravim ravno veselo, pravim marveč iskreno in vzrajno objemate te križe in ste v teh teminah, in ko to delate, boste ljubile svoje pomanjkanje, kajti kaj pomeni biti nizko, če ne, da si v senci in nemočen?”
(Epist. III, str. 566)

“Tudi mi prosimo našega dragega Jezusa za ponižnost, zaupanje in vero naše drage svete Klare; kakor ona, goreče molimo Jezusa, izročimo se mu, ločimo se od tega lažnega blišča sveta, kjer je vse norost in  nečimrnost, vse mine, samo Bog ostane duši, če ga je ta znala prav ljubiti.”
(Epist. III, str. 1092)

“Obstaja nekaj razlik med krepostjo ponižnosti in krepostjo majhnosti, kajti ponižnost je priznanje lastne majhnosti; najvišja stopnja ponižnosti je v tem, da svojo lastno majhnost ne samo priznavamo, ampak jo ljubimo: to je torej tisto, k čemur sem vas spodbujal.”
(Epist. III, str. 566)

“Nikoli ne lezite v posteljo, ne da bi si prej izprašali vest glede tega, kako ste preživeli dan, prav tako tudi ne, dokler niste vseh svojih misli usmerili k Bogu ter mu darovali in posvetili sebe in vse kristjane. Poleg tega podarite slavi njegovega Božjega veličastva počitek, h kateremu se odpravljate, in nikoli ne pozabite na angela varuha, ki je vedno z vami.”
(Epist. II, str. 277)

“Opirajoč se na krščansko pravičnost in na dobroto moraš predvsem vztrajati pri kreposti, za katero postavlja Jezus izrecno sebe za vzor; govorim o ponižnosti (Mt 11, 29). Ponižnost, notranja in zunanja, vendar bolj notranja kakor zunanja, bolj občutena kakor pokazana, bolj globoka kakor vidna. Poglej se, o moja predraga hči, kakšna si v resnici: nič, revščina, slabost, vir sprevrženosti brez meja ali blažila, sposobna preobračati dobro in zlo, opustiti dobro za zlo, sposobna si si pripisati dobro ali se opravičevati v zlu in iz ljubezni do prav tega zla zaničevati najvišje Dobro.”
(Epist. III, str. 713)

“Prepričan sem, da si želite vedeti, kakšna so najboljša ponižanja, in pravim vam, to so tista, ki si jih nismo mi izbrali, tista namreč, ki so nam manj ljuba, ali če naj se bolje izrazim, tista, do katerih ne čutimo velikega nagnjenja; in če naj govorim jasno, ponižanje naše poklicanosti in poklica. Kdo mi bo naredil veselje, moje predrage hčere, da bomo zelo ljubili našo nizkost? Tega ne more storiti nihče razen njega, ki je tako ljubil svoje ponižanje, da je hotel umreti, zato da bi ga ohranil. In to naj zadošča.”
(Epist. III, str. 568)