“Prav je, da iščeš samoto, toda v odnosu do bližnjega naj ti nikoli ne manjka ljubezni.”
(CE, 19)

“Tudi takrat, ko karamo, moramo znati to storiti na blag in ljubezniv način.”
(GB, 34)

“Ko nam manjka darovanjske ljubezni, je kakor da bi ranili Boga v punčico njegovega očesa. Kaj je bolj občutljivo od punčice očesa? Če nam manjka darovanjske ljubezni, je kakor da bi grešili zoper naravo.”
(AdFP, 554)

“Dobrodelnost, najsi pride s katere koli strani, je vedno hči iste matere, to je previdnosti.”
(AdFP, 554)

“Spomni se Jezusa, ki je mitis et humilis corde.* Irascimini et nolite peccare+ je svetniško. Nikoli se nisem kesal zaradi blagosti, ki sem jo uporabljal, vendar pa sem občutil očitek vesti in sem se moral spovedati, ko sem uporabil nekoliko trdote. Toda ko pravim blagost,  ne govorim o tisti blagosti, ki vse dopušča. O tisti ne! Mislim na tisto, ki blaži disciplino, ki je ne smemo nikoli opuščati.”
(GB, 34)

“Kjer ni pokorščine, ni kreposti. Kjer ni kreposti, ni dobrega, ni ljubezni, in kjer ni ljubezni, ni Boga in brez Boga se ne pride v nebesa. Te drže so kakor stopnišče: če manjka ena sama stopnica, pademo v globino.”
(AP)

“Zaradi Jezusove blagosti in zaradi usmiljenega srca nebeškega Očeta vas rotim, da se na poti dobrega nikoli ne ohladite. Vedno tecite in nikoli naj se vam ne zahoče, da bi se ustavili, saj veste, da je postanek na tej poti enako, kot da bi se vrnili na svoje lastne poti.”
(Epist. II, str. 259)

“Zelo hudo mi je, ko vidim trpljenje! Da bi nekomu odvzel nevšečnosti, mi ne bi bilo težko zabosti si bodalo v srce! … Da, to bi mi bilo lažje!”
(T, 121)

“Zelo mi je bilo žal, ko sem izvedel, da si zbolela, toda zelo me je razveselilo, ko sem slišal, da okrevaš, še bolj pa me je razveselilo, ko sem videl, da cveti med vami prava pobožnost in krščanska ljubezen, ki se je izkazala pri tvoji bolezni.”
(Epist. III, str. 1081)

“Ne morem prenašati kritiziranja in slabega govorjenja o bratih. Res je, da jih včasih z veseljem zbadam, toda opravljanje se mi gnusi. Toliko napak imamo, ki jih lahko kritiziramo pri sebi, zakaj bi se izgubljali v govorjenju zoper brate? Ko nam manjka ljubezni, spodrezujemo korenine drevesa življenja tem tvegamo, da se bo zaradi tega posušilo.”
(GB, 62)