“Glejte, koliko zaničevanja in koliko bogokletij izrekajo človeški sinovi zoper presveto človeško naravo Božjega Sina v zakramentu Ljubezni? To zadeva nas, kajti po Gospodovi dobroti smo bili vnaprej izbrani v njegovi Cerkvi, če naj rečemo s svetim Petrom, za kraljevsko duhovništvo (1 Pt 2, 9), na nas je, pravim, da branimo čast tega nadvse krotkega Jagnjeta, ki je vedno skrbno, ko gre za duše, vedno nemo, ko gre za njegovo lastno stvar.”
(Epist. III, str. 62 in dalje)

“Moj Jezus, vse odreši; darujem se kot žrtev za vse; okrepi me, vzemi to srce, napolni ga s svojo ljubeznijo in potem mi zapovej, kar hočeš.”
(AD, 53)

“Bog ne želi, da bi čutno zaznavala občutja vere, upanja in ljubezni, niti ne želi, da bi v njih uživala, razen kolikor to hoče uporabiti ob priložnostih. Joj, kako srečni smo, da nas naš nebeški vzgojitelj tako strogo drži! Ni nam treba storiti drugega kakor to, kar že počnemo, namreč, ljubiti moramo Božjo previdnost in se prepustiti Božjemu objemu in Božjemu osrčju. Ne, moj Bog, ne želim si bolj uživati v svoji veri, v svojem upanju, v svoji ljubezni, le da bi mogel iskreno izpovedati, četudi brez okusa in brez občutja, da bi raje umrl kakor zapustil te kreposti.”
(Epist. III, str. 421 in dalje)

“Daj in ohrani mi to živo vero, da bom mogel verovati in delovati samo zaradi ljubezni do tebe. To je prvi dar, ki ti ga združen z modrimi z vzhoda prinašam in se globoko priklanjam pred tvojimi nogami ter, ne oziraje se na kogarkoli, pred vsem svetom izpovedujem, da si ti naš resnični in edini Bog.”
(Epist. IV, str. 884)

“Iz srca poveličujem Boga, ki mi je dal spoznati toliko resnično dobrih duš in tudi njim sem oznanil, da so njihove duše Gospodov vinograd; vodnjak je vera; stolp je upanje; stiskalnica je sveta darovanjska ljubezen, ograda je Božja postava, ki jih ločuje od sinov tega sveta.”
(Epist. III, str. 586)

“Živa vera, slepo zaupanje in popolna predanost oblasti, ki jo je Bog postavil nad človekom, to je luč, ki je razsvetljevala korake Božjega ljudstva skozi puščavo. To je luč, ki vedno sije v zenitu vsakega duha, ki je všeč Očetu. To je luč, ki je vodila modre z vzhoda, da so prišli počastit novorojenega Mesija. To je zvezda, ki jo je napovedal Balaam. To je baklja, ki usmerja korake teh zapuščenih duhov. In ta luč, ta zvezda in ta baklja so tisti, ki osvetljujejo tvojo dušo, usmerjajo tvoje korake, da ne bi omahovala; tvojega duha krepijo v Božji naklonjenosti, in ne da bi jih duša poznala, ves čas napreduje k večnemu cilju. Ti tega ne vidiš in ne razumeš, vendar to ni potrebno. Ti ne boš videla drugega, kot le temine, vendar te niso tiste, ki obdajajo sinove pogube, pač pa obdajajo večno Sonce. Bodi prepričana in veruj, da to Sonce sije v tvoji duši; in to Sonce je prav tisto, o katerem je Božji videc pel: »In v tvoji luči bom videl luč«.”
(Epist. III, str. 400 in dalje)

“Najlepši credo* je tisti, ki privre s tvojih ustnic v temini, v žrtvovanju, v bolečini, v največjem naporu neizrekljive volje po dobem; je tisti credo, ki kakor blisk raztrga temine tvoje duše; je tisti credo, ki te med divjanjem nevihte povzdigne in te privede k Bogu.”
(CE, 57)

“Moja predraga hči, vadi se v milini in podrejenosti Božji volji, ne le v izjemnih rečeh, ampak tudi v tistih malenkostih, ki se nam vsak dan dogajajo. Tovrstnih sklepov in odločitev ne delaj samo zjutraj, ampak tudi čez dan in zvečer, in sicer z vedrim in mirnim duhom; in če bi se ti zgodilo, da bi se ti to ne posrečilo, se ponižaj, naredi dober sklep, potem pa se dvigni in nadaljuj.”
(Epist. III, str. 704)

“Sovražnik je precej močan in če vse preračunamo se zdi, da bi moral zmagati on. Joj, kdo me bo rešil iz rok tako močnega in tako mogočnega sovražnika, ki me ne pusti niti za trenutek svobodnega ne podnevi ne ponoči? Ali je sploh mogoče, da bo Gospod dopustil moj padec? Žal bi si ga zaslužil, toda ali je res, da bi morala dobroto nebeškega Očeta premagati moja hudobija? Nikoli, nikoli naj se to ne zgodi, moj Oče.”
(Epist. I, str. 552)

“Raje bi bil preboden s hladnim bodalom, kakor da bi komu povzročil nevšečnost.”
(T, 45)