“Sinovi moji, nikoli se ne pripravimo preveč na sveto obhajilo.”
(AP)

“Oče, čutim se nevreden svetega obhajila. Nevreden sem ga!« Odgovor: »Res je, nismo vredni takšnega daru; toda eno je, če pristopimo k obhajilu nevredni zaradi smrtnega greha; drugo pa je, ne biti vreden. Vsi smo nevredni: toda on nas vabi, on to hoče. Ponižajmo se in ga prejmimo z vsem srcem, polnim ljubezni.”
(LdP, 55)

“Oče, zakaj jočete, ko prejmete Jezusa v svetem obhajilu?« Odgovor: »Če Cerkev zakliče: Nisi zavrgel telesa Device, ko govori o učlovečenju Besede pod srcem Brezmadežne, česa ne bo rekla o nas bednih?! Toda Jezus nam je rekel: Kdor ne je mojega telesa in ne pije moje krvi, ne bo imel večnega življenja; zatorej pristopimo k svetemu obhajilu z veliko ljubeznijo in strahom. Ves dan naj bo priprava in zahvala za sveto obhajilo.”
(LdP, 55)

“Ne izgubljaj poguma, če se ti ne posreči storiti vsega, kakor želiš; prizadevaj si narediti, kar naj bi delal, in ne popuščaj glede ničesar; nič naj te ne skrbi, če ob tem izkušaš udobje ali dolgčas in se ti vse upira. Pri tem imej vedno pravi namen.”
(Epist. IV, str. 394)

“Če ti ni dano, da bi mogla dolgo vztrajati v molivi, v branju, itd., zaradi tega ne izgubi poguma. Dokler imaš vsako jutro Jezusa v zakramentu, moraš o sebi meniti, da si presrečna. V teku dneva, sredi vseh svojih zadolžitev, ko ti ni dovoljeno delati kaj drugega, z vdanim hrepenenjem duše kliči Jezusa,  in on bo prišel in bo po svoji milosti in svoji sveti ljubezni vedno združen z dušo. V duhu poleti pred tabernakelj, ko tja ne moreš telesno, in tam daj duška gorečemu hrepenenju in govori in moli in objemi Ljubljenega duš bolj, kakor če bi ti bilo dano, da ga sprejmeš v zakramentu.”(Epist. III, str. 448)

“Samo Jezus more razumeti, kakšna bolečina je zame, ko se pred mano pripravlja boleči prizor Kalvarije. Podobno nerazumljivo je, kako močno potolažimo Jezusa, če nismo z njim samo sočutni v njegovih bolečinah, ampak takrat, ko najde dušo, ki ga iz ljubezni do njega ne prosi za tolažbo, ampak celo, da bi jo naredil soudeleženo v njegovem lastnem trpljenju.”
(Epist. I, str. 335)

“Ko si pri sveti maši, prenovi svojo vero in premišljuj o tem, kakšna žrtev se daruje zate Božji pravičnosti, da bi jo pomirila in jo naredila naklonjeno (LdP, 66). Ko si zdrav, pojdi k maši. Ko si bolan in ne moreš biti navzoč, beri iz mašne knjige.”
(AP)

“Vsaka sveta maša, ki smo jo dobro in pobožno spremljali, ustvari v naši duši čudovite sadove obilne duhovne in gmotne milosti, ki je sami sploh ne poznamo. Zatorej ne zapravljaj svojega denarja, daruj ga in pridi k sveti maši (FSP, 45). Svet bi mogel obstajati tudi brez sonca, vendar ne more obstajati brez svete maše.”
(AP)

“V teh tako žalostnih časih mrtve vere in prevladujoče brezbožnosti je najbolj gotovo sredstvo, ki nas more obvarovati kužne bolezni, ki nas obkroža, krepčati se z evharistično hrano. Tega človek, ki mesece in mesece živi, ne da bi se hranil z brezmadežnim mesom Božjega Jagnjeta, zlepa ne doseže.”
(AdFP, 463)

“Naredil bom piko in končal, kajti zvonec me kliče in me spodbuja; in jaz grem v stiskalnico cerkve pred sveti oltar, kjer nenehoma kaplja sveto vino krvi tega čudovito dobrega in edinstvenega grozdja, s katerim se je dovoljeno opiti samo redkim srečnežem. Tam – kot veste, ne morem storiti drugače – vas bom predstavil nebeškeu Očetu v edinosti z njegovim Sinom, v katerem, zaradi katerega in po katerem sem ves vaš v Gospodu.”
(Epist. III, str. 588 in dalje)