“Bodi torej vedno zvest Bogu v spoštovanju obljub, ki si mu jih dal, in naj te ne skrbijo zbadanja neumnežev. Vedi, da so se svetniki vedno posmehovali svetu in posvetnežem in so si podvrgli svet in njegova načela.”
(Epist. III, str. 1080)

“Človeška duša je bojno polje med Bogom in hudičem. V njej se vsak trenutek življenja odvija boj. Potrebno je, da duša pusti prosto pot Gospodu in da jo on z vseh strani okrepi z vsakovrstnim orožjem; da jo njegova luč osvetli, tako da se lahko bojuje zoper temine zmot; da si nadene Jezusa Kristusa, njegovo resnico in pravičnost, ščit vere, Božjo besedo, da bi premagala tako mogočne sovražnike. Če naj si nadenemo Jezusa Krsitusa, moramo umreti sami sebi.”
(CE, 33)

“Naj bo Jezusovo Srce središče vseh tvojih navdihov.”
(ASN, 44)

“Z občutjem ganjene hvaležnosti glejmo to vzvišeno skrivnost, ki mogočno priteguje Jezusovo Srce k njegovim stvarem; glejmo veliko naklonjenost, s katero je prevzel nam lastno meso, da bi živel sredi med nami revno zemeljsko življenje; zberimo vse umske moči, da bi vredno premislili vztrajno gorečnost in trdoto njegovega apostolata, da bi si spet priklicali grozo njegovega trpljenja in njegovega mučeništva, da bi častili njegovo kri … kraljevsko podarjeno do zadnje kapljice za odrešenje človeškega rodu; in potem s ponižno vero, z isto gorečo ljubeznijo, s katero prežema in zasleduje naše duše, sklonimo k njegovim nogam svoje umazano čelo.”
(GF, 170)

“Jezus, vedno prihajaš vame. S kakšno hrano naj te nahranim? … Z ljubeznijo! Toda moja ljubezen je varljiva. Jezus, zelo te imam rad. Dopolni mojo ljubezen.”
(AD, 36)

“Jezusa prenehoma s solzami v očeh moledujem, naj vas blagoslovi, Gospoda prosim, naj vas popolnoma preoblikuje vase. O moje hčere! Kako lepo je njegovo obličje in kako mile so njegove oči in kako dobro je biti poleg njega na gori njegovega poveličanja! Tja moramo postaviti vse naše želje in vsa naša čustva. Brez sleherne zasluge smo na stopnicah, ki vodijo na Tabor, saj smo trdno odločeni, da hočemo dobro služiti njegovi Božji dobroti in jo ljubiti.”
(Epist. III, str. 405 in dalje)

“Spomnimo se, da nas Jezusovo srce ni poklicalo samo za našo posvetitev, ampak tudi za posvetitev drugih duš. Hoče, da mu pomagamo pri odreševanju duš.”
(AP)

“Kaj drugega naj ti še rečem? Milost in mir Svetega Duha naj bosta vedno sredi tvojega srca. To srce položi v odprto Zveličarjevo stran in pridruži ga temu kralju naših src, ki je v njih kakor na svojem kraljevskem prestolu, da bi prejel izraze vdanosti in pokorščine od vseh drugih src in tako pušča odprta vrata, da bi se mogel vsakdo približati, da bi imel vedno in ob vsaki uri avdienco; in ko mu bo tvoje srce govorilo, ne pozabi, moja predraga hčerka, da naj mu govori tudi v prid mojega srca, da bi ga njegovo božansko in prisrčno veličastvo naredilo dobro, ubogljivo, zvesto in manj hudobno kakor je.”
(Epist. III, str. 427 in dalje)

“Nikakor se ne čudi nad svojimi slabostmi, ampak priznaj, da si, kar si; zardela boš zaradi svoje nezvestobe Bogu in zaupala boš vanj;  mirno se boš prepustila rokam nebeškega Očeta, kakor otrok v roke svoje matere.”
(AP)

“V  skušnjavah se močno bojuj z močnimi dušami in bojuj se skupaj z najvišjim voditeljem; ko padeš, ne obleži z duhom in telesom na tleh; zelo se ponižaj, vendar ne izgubi poguma; ponižaj se, vendar ne izgubi dostojanstva; svoje nepopolnosti in svoje padce operi z iskrenimi solzami kesanja, ne da bi ti pri tem manjkalo zaupanja v Božjo dobroto, ki bo vedno večja od tvoje nehvaležnosti; skleni, da se boš poboljšala, ne da bi si pri tem domišljala, da se boš poboljšala iz same sebe, ampak tvoja srčnost mora počivati samo v Bogu; nazadnje iskreno izpovej, da če Bog ne bi bil tvoj ščit in tvoja obramba, bi te zaradi neprevidnosti prebodli vsakovrstni grehi.”
(Epist. III, str. 698)