Misli sv. Pija

Današnja misel

“Zakaj je zlo na svetu? »Dobro poslušaj … Mama dela vezenino. Njen sinko sedi na pručki in vidi njeno delo; vendar od spodaj. Vidi vozle vezenja, prepletene niti … in vpraša: ‘Mama, bi lahko videl, kaj delaš? Tvoje delo je tako nejasno!?’ Takrat se mama skloni in mu pokaže pravo stran svojega dela. Vsaka barva je na svojem mestu in raznolikost niti se sestavlja v ubranost načrta. Glej, mi vidimo spodnjo stran vezenine. Sedimo na nizki pručki«.”
(GG, 106)

Vse misli

“Demon ima ena sama vrata, da vstopi v našo dušo: voljo; nobenih skrivnih vrat ni. Grešna dejanja, storjena brez soglasja volje, niso greh. Kjer ni sodelovanja volje, ne govorimo o grehu, ampak o človeški slabosti.”
(AdFP, 549)

20.4.

“Demon je kakor stekli pes na verigi; onkraj meja verige ne more nikogar ugrizniti. Zato se zadržuj daleč proč. Če se preveč približaš, mu daš možnost, da te zagrabi.”
(AdFP, 562)

21.4.

“Ne prepuščajte svoje duše skušnjavi, govori Sveti Duh, kajti veselje srca je življenje duše, je neizčrpen zaklad svetosti; žalost pa je počasna smrt duše in ničemur ne koristi.”
(OP)

22.4.

“Naš sovražnik, ki se je zarotil, da nam bo škodil, se dela močnega pred slabotnimi, pred tistimi pa, ki se mu približa z orožjem v roki, postane strahopetec.”
(Epist. II, str. 77)

23.4.

“Če se komu posreči premagati skušnjavo, ima ta enak učinek, kakor ga ima lug na umazanem belem perilu.”
(AdFA, 158)

24.4.

“Raje bi neštetokrat umrl, kakor da bi pri polni zavesti užalil Gospoda.”
(Epist. I, str. 817)

25.4.

“Niti z mislijo niti pri spovedi se ne smemo vračati h krivdam, ki smo se jih obtožili v prejšnjih spovedih. Zaradi naše skrušenosti jih je Jezus odpustil na spokorniškem spovednem sodišču. Tam se je postavil pred nas in pred našo revščino kakor upnik pred plačilno nesposobnega dolžnika. Z dejanjem neskončne velikodušnosti je raztrgal in uničil zadolžnice, ki smo jih podpisali, ko smo grešili, in ki jih zanesljivo ne bi mogli plačati brez pomoči negove Božje milostljivosti. Mar ne bi bilo takšno vračanje k izkopavanju krivd z namenom, da bi spet prejeli odpuščanje, izraz dvoma, če so bile zares in popolnoma odpuščene; to bi bilo dejanje nezaupanja do dobrote, ki nam jo je izkazal, ko je on sam raztrgal vsakršno zadolžnico, ki smo jo sklenili, ko smo grešili? … Če more biti to razlog za tolažbo naših duš, naj se tvoja misel vendarle povrne tudi k žalitvam, prizadejanim zoper pravičnost, zoper modrost, zoper neskončno Božje usmiljenje; vendar samo zato, da nad njimi pretakaš osvobajajoče solze kesanja in ljubezni.”
(GF, 169)

26.4.

“V hrumenju strasti in nenaklonjenih okoliščinah naj nas podpira drago upanje v njegovo neizčrpno usmiljenje. Zaupno tecimo pred sodišče pokore, kjer nas vsak trenutek čaka on z očetovskim hrepenenjem; in četudi se zavedamo naše nezmočnosti, da bi mu poplačali dolg, ne dvomimo o odpuščanju, ki ga slovesno izreka nad našimi napakami. Nanje postavimo – kakor je to storil Gospod – nagrobni kamen! …”
(GF, 171)

27.4.

“Temine, ki včasih prekrivajo nebo vaših duš, so luč: zaradi njih ste prepričani, da ste v temi in imate vtis, da se nahajate sredi gorečega grma. Ko namreč grm gori, se zrak okrog njega napolni z dimom in zmedeni duh se boji, da ne bi videl, da ne bi več ničesar razumel. Toda takrat je Bog duši navzoč in ji govori: duša pa sliši, razume, ljubi in trepeta.  Ne čakajte torej na Tabor, da bi videli Boga, ko ste ga že gledali na Sinaju!”
(GF, 174)

28.4.

“Veselo in z iskrenim in odprtim srcem stopaj kolikor daleč moreš, in ko ne moreš stalno ohranjati tega svetega veselja, vsaj nikoli ne izgubi poguma in zaupanja v Boga.”
(Epist. IV,  str. 418)

29.4.