“Po Božji milosti smo v zori novega leta; to leto, za katerega samo Bog ve, ali bomo ugledali tudi njegov konec, moramo v celoti uporabiti za to, da popravimo preteklost in načrtujemo prihodnost; in dobre namene naj spremljajo sveta dejanja.”
(TN, v Epist. IV, str. 878)

“S polnim prepričanjem, da govorimo resnico, recimo sami sebi: duša moja, danes začni delati dobro, kajti do zdaj nisi storila še nič. Prizadevajmo si, da bomo živeli v božji navzočnosti. Bog me vidi, si pogosto ponavljajmo, in v tem ko me vidi, me tudi sodi. Trudimo se, da bo v nas videl vedno in samo dobro.”
(TN, v Epist. IV, str. 878)

“Kdor ima čas, naj ne čaka na čas. Ne prelagajmo na jutri, kar moremo storiti danes. Globeli so prepolne dobrega, prestavljenega na pozneje …; in kdo nam pravi, da bomo jutri še živi? Poslušajmo glas naše vesti, glas resničnega preroka: »Če danes slišite Gospodov glas, si ne zatisnite ušes.« Vstajajmo in zbirajmo zaklade, kajti oblast imamo samo nad minljivim trenutkom. Ne postavljajmo časa med en trenutek in drugi trenutek, ker ta ni v naši posesti.”
(TN, v Epist. IV, str. 877 in dalje)

“O, kako dragocen je čas! Blagor ljudem, ki ga znajo dobro izkoristiti, kajti na dan sodbe bodo morali vsi zelo resno polagati račune najvišjemu Sodniku. O, če bi vsi prišli do spoznanja, kako dragocen je čas, bi si zanesljivo vsak prizadeval, da bi ga porabljal kar se da pohvalno!”
(CS, št. 65, str. 169)

“Bratje, danes začnimo delati dobro, kajti do zdaj nismo storili še ničesar.« Te besede, ki jih je serafski oče sveti Frančišek v svoji ponižnosti uporabljal zase,  vzemimo za svoje ob začetku tega novega leta. Zares, ničesar še nismo storili do danes, ali vsaj zelo malo; leta so si sledila, vzhajala so in zahajala, ne da bi se povprašali, kako smo jih uporabili; ali ni bilo treba nič popraviti, dodati, odvzeti v našem vedenju. Živeli smo nepremišljeno, kakor da bi nas nekega dne večni sodnik ne poklical k sebi in zahteval račun za naše delo, za to, kako smo porabljali svoj čas.  In vendar moramo zelo strogo polagati račun za vsako minuto, za vsak vzgib milosti, za vsak sveti navdih, za vsako priložnost, ki se nam je ponudila, da naredimo nekaj dobrega. Vsak najmanjši prestopek svetega Božjega zakona bo štel!”
(TN, v Epist. IV, str. 875)

“Ljubezen ne trpi odlašanja; kakor hitro so modri z vzhoda prispeli, si niso pomišljali vložiti napora, da bi tudi drugi spoznali in vzljubili Njega, ki je z vlito milostjo osvojil njihova srca ter jih vžgal s tisto ljubeznijo, ki se rada razširja, kajti srce je v svoji majhnosti ne mora zadrževati in rado sporoča to, kar ga napolnjuje.”
(TN, v Epist. IV, str. 887)

“Vedno je treba ohranjati močni ti dve kreposti: milino do bližnjega in sveto ponižnost do Boga.”
(Epist. III, str. 944)

“Bog vas pušča v teh teminah zaradi svoje slave; tukaj je vaša velika duhovna korist. Bog hoče, naj bo vaša revščina prestol njegovega usmiljenja, vaša nemoč pa znamenje njegove vsemogočnosti.”
(Epist. III, str. 964)

“Nekoč sem pokazal Očetu čudovito lepo vejico razcvetelega trnjevega grma, in ko sem mu pokazal lepe snežno bele cvetove, sem vzkliknil: »Kako so lepi! …« »Da, je dejal Oče, toda bolj kakor cvetovi so lepi sadovi.« In dal mi je razumeti, da so bolj kakor svete želje lepa dela.”
(VVN, 49)

“Naj vas ne prestrašijo številne spletke te peklenske zverine: Jezus, ki je vedno z vami in ki se bo bojeval z vami in za vas, ne bo nikoli dopustil, da bi mogli biti pobiti in premagani.”
(Epist. III, str. 49)