V središču evangeljskega odlomka današnjega praznika je slovesna Kristusova beseda:

»Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.«

Koliko stvari je v preprostem izrazu »moja Cerkev«! Predvsem to, da Jezus pravi v ednini »moja« Cerkev, ne reče »moje« Cerkve. Jezus si je zamislil in je hotel eno samo Cerkev, eno zedinjeno Cerkev. Ni prišel, da bi ustanovil množico neodvisnih cerkva ali še slabše, da bi le-te med seboj tekmovale ali pa se celo med seboj borile. Živimo v času, ko – hvala Bogu – razdeljenosti med cerkvami ne sprejemamo več z resignacijo, ampak kot pohujšanje in greh, ki ga je treba preseči. S takim stanjem se ne moremo sprijazniti. Današnji praznik nam ponuja priložnost, da na poti do edinosti naredimo korak naprej.

Današnji evangelij govori o izročitvi ključev Petru. Na tem je katoliška Cerkev vedno utemeljevala papeško avtoriteto za vso Cerkev. Kaj misliti o vsem tem? Je to ovira za edinost med kristjani ali pa je najvišje služenje edinosti? Poskušajmo si priklicati v spomin nekatere bistvene stvari problema.

V trenutku, ko je Jezus prvič srečal Simona, mu je spremenil ime, rekoč: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (Jn 1,42). (Kefa dobesedno ne pomeni Peter, ampak skala.) Jezus je imel torej od samega začetka natančen načrt s tem učencem. In ta načrt se razodeva prav v današnjem evangeliju. V odgovor na Petrovo izpoved vere (»Ti si Kristus, Sin živega Boga«) Jezus pravi:

»Jezus pa mu je dejal: ‘Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Po vstajenju je Jezus v resnici podelil Petru primat, ki mu ga je dotlej le obljubljal, ko mu je trikrat rekel: »Pasi moje ovce« (Jn 21,15 sl.). Že evangeliji, še jasneje pa Apostolska dela nam kažejo Petra v izvrševanju avtoritete, ki mu jo je zaupal Kristus. Navadno on povzame besedo; nanj se sklicujejo drugi. Njegova vloga nekoga, ki ima besedo za vso Cerkev, je nedvomno opazna v vsej Novi zavezi.

Morda bi lahko kdo ugovarjal, kaj ima vse to opraviti s papežem. Odgovor katoliške teologije je naslednji: Če ima Peter vlogo »temelja« in »skale« za Cerkev in se ta nadaljuje v času, se mora v času nadaljevati tudi njen temelj. Nepojmljivo bi bilo, da bi se tako slovesne izjave nanašale le na prvih dvajset ali trideset let življenja Cerkve in bi se končale z apostolovo smrtjo. Petrova vloga se torej nadaljuje v njegovih naslednikih. Ker pa je Peter umrl kot rimski škof, ga rimski škof nasledi v službi pastirja, ki »potrjuje brate v veri« (Lk 22,32), čeprav je ta povezanost med Petrom in Rimom posledica poznejših dogodkov in ni vezana na Kristusove besede.

Vse prvo tisočletje so Petrovo službo priznavale vse cerkve, čeprav so si jo na Vzhodu razlagali drugače kakor na Zahodu. Težave in delitve so se porodile v pravkar minulem tisočletju. Danes tudi katoličani priznavamo, da niso nastale le po krivdi drugih, zaradi t. i. »razkolnikov«. Prvenstvo, ki ga je ustanovil Kristus, so – kakor vse druge človeške stvari – včasih izvajali bolje, včasih slabše. Duhovni oblasti se je postopoma zaradi zapletenih zgodovinskih dejavnikov primešala politična in svetna moč ter z njo tudi zlorabe. Prav te so pospešile, če že ne povzročile »upor« najprej pri vzhodnih Cerkvah okoli leta tisoč, pozneje, v začetku šestnajstega stoletja, pa še v različnih delih severne Evrope s protestantsko reformo.

Papež Janez Pavel II. je v pismu o ekumenizmu Ut unum sint nakazal možnost, da bi preučili konkretne oblike izvajanja papeževega prvenstva, da bi tako glede njega zopet omogočili edinost vseh Cerkva, kakor je bilo vse prvo tisočletje. O tem v različnih cerkvah že tečejo rodovitni pogovori. Sam papež je naredil nekatere konkretne korake v to smer, ko je prosil odpuščanja sestrske cerkve, znanstvenike za Galilejev primer in druge, ki so v preteklosti doživeli krivico s strani katoliške Cerkve ali njenega poglavarja.

Kot katoličani si moramo le želeti, da bi vedno pogumneje in ponižneje nadaljevali to pot spreobrnjenja in sprave, predvsem pa pospeševali zbornost, ki jo je hotel koncil. Ne smemo pa si želeti, da bi Petrova služba kot znamenje in dejavnik edinosti v Cerkvi usahnila. S tem bi bili osiromašeni za enega izmed najdragocenejših darov, ki jih je Kristus naklonil svoji Cerkvi, hkrati pa bi bilo to tudi v nasprotju z njegovo jasno izraženo voljo.

Misliti, da Cerkvi zadostujeta Sveto pismo in Sveti Duh, s katerim ga razlagamo, da bi lahko udejanjali in širili evangelij, je kakor reči, da bi bilo dovolj, če bi ustanovitelji Združenih držav Amerike napisali ameriško ustavo in bi nakazali duha, v katerem bi jo morali razlagati, ne bi pa za državo predvideli vlade. Bi danes Združene države Amerike še obstajale?

Ko sem v svojih pogostih ekumenskih stikih videl nenehne in nezaustavljive delitve zunaj katoliške Cerkve, sem si rekel: »Kakšen dar je za našo Cerkev, da priznavamo skupnega poglavarja, avtoriteto, nekoga, na katerega se lahko obrnemo!« Zares sem se zahvaljeval Bogu za papeža. Pa ne le jaz. Včasih sem tudi iz ust nekatoličanov slišal pomenljive izpovedi. Eden izmed njih mi je nekoč zasebno rekel: »Imate srečo, ker imate enega samega nezmotljivega papeža; mi jih imamo več in vsi so bolj ‘nezmotljivi’ od vašega!« Ko manjka jasna avtoriteta, ki jo drugi na prosojen način izvolijo, takrat so pogosta alternativa samooklicani voditelji in posledice za tiste, ki jim morajo biti pokorni, si lahko le predstavljamo.

Nekoč smo si katoličani predstavljali zedinjenje cerkva kot čisto in preprosto vrnitev »razkolnih« bratov v »eno stajo in k enemu pastirju«. Danes to razumemo nekoliko drugače: vsi, tako eni kot drugi, se moramo podati na pot h Kristusu, ki je pot skupnega spreobrnjenja. Okrog Kristusa in izhajajoč od njega – resničnega in edinega temelja Cerkve – bomo lahko našli tudi pristen pomen Petrove službe. Ob vsem spoštovanju in v duhu dialoga pa se vendarle ne moremo izogniti vprašanju, ki ga postavljamo bratom drugih krščanskih veroizpovedi: »Ali bo lahko kdaj vidna edinost Cerkve brez vidnega znamenja edinosti?«

To, kar lahko vsi katoličani takoj storimo, da bi pripravili pot sprave med cerkvami, je, da se spravimo s svojo Cerkvijo. Cerkve, ki jih od znotraj razjedajo nasprotja, ne bodo nikoli mogle živeti v medsebojnem miru. Glede tega bi rad spomnil na Jezusovi besedi, ob katerih smo začeli naše razmišljanje: »Moja Cerkev!« »Moja« poleg tega, da je v ednini, je tudi svojilni zaimek. Jezus torej prizna Cerkev za »svojo«. Pravi »moja Cerkev«, kakor bi mož rekel »moja žena« ali kakor bi vsakdo izmed nas rekel »moje telo«. Z njo se poisti, ne sramuje se je. Cerkev je predvsem Kristusovo delo, prav zato je prišel na svet. Na Jezusovih ustih beseda »Cerkev« nima nič opraviti s prefinjenimi negativnimi pomeni, ki smo jih dodali mi. Prav v tem Kristusovem izrazu (»moja Cerkev«) je močan klic vsem vernim, da se spravijo s Cerkvijo.

V naravni družini ne poznamo le pravne in dejanske ločitve; obstaja tudi ločitev srca. To se zgodi, ko se mož in žena, čeprav še vedno živita pod isto streho, ne ljubita več, se ne spoštujeta, jezna molčita, drug drugemu škodujeta. Ta ločitev srca je bolj razširjena kot pa pravna ločitev. Enako lahko rečemo o družini, ki je Cerkev. Ne obstaja le zunanji, pravni, kolektivni razkol. Obstaja tudi notranji, individualni razkol, tj. ločitev srca. To je takrat, ko krščen človek gleda na Cerkev od daleč, včasih celo zaničljivo, ko sistematično kaže s prstom na njene slabosti in jasno pokaže, da se distancira od vsega, kar jo zadeva. Taki ljudje nikoli ne rečejo »moja Cerkev«, ampak vedno »Cerkev«, in s tem imajo v mislih »papeža, škofe in duhovnike«.

Zatajiti Cerkev je kakor zatajiti lastno mater, kajti Cerkev nas je v krstu rodila in nas hrani z zakramenti in z besedo. Sv. Ciprijan je rekel: »Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater.« Prišel bo trenutek, ko bo edina stvar, ki nam bo lahko dala gotovost, prav občutek, da smo del Cerkve. Sv. Terezija Avilska, ki so jo ob smrtni uri napadali demoni in hude skušnjave, je našla tolažbo in gotovost v besedah, ki si jih je ponavljala: »Sem hči Cerkve!« Tudi mi se naučimo z Jezusom reči: »Moja Cerkev!« To bi bil lep sad praznika sv. apostolov Petra in Pavla.