Na nedeljo po božiču v bogoslužju obhajamo praznik Svete družine, ki jo sestavljajo Jezus, Marija in Jožef. Evangelij nam pripoveduje o tem, kako se je Jezus izgubil in so ga spet našli med učitelji postave. Dogodek se sklene z naslednjim utrinkom iz družinskega življenja:

»Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.«

Namen, zaradi katerega je Cerkev ustanovila ta praznik, je pokazati na Sveto družino kot vzor in izvir navdiha za vse človeške družine. Vendar se moramo vprašati: kaj imata lahko skupnega ta družina in običajna človeška družina? Ali ni pretirano pričakovati od dveh ubogih ljudi, da se bosta ravnala po vzoru, ki je tako zunaj naših meril? Za začetek ugotovimo, da v zakonu Marije in Jožefa manjka eden bistvenih elementov slehernega človeškega para, ki je združitev na spolnem področju.

To drži, a prav tu se vključuje prispevek, ki ga Sveta družina lahko danes primakne k premagovanju krize zakona. Veliko prahu dvigajo občasne statistike, ki govorijo o stanju družine, četudi ne delajo nič drugega, kot le potrjujejo to, kar vsi opažamo. Narašča število ločitev, najbolj vznemirljivo dejstvo pa je, da se to dogaja parom, ki so se pred kratkim poročili. To so pari, ki zapadejo v krizo po manj kot enem letu po poroki! Zakaj se to dogaja?

Neka sociologinja, ki je komentirala te podatke, je spregovorila o »nepismenosti v ljubezni«. Ljudje mislijo, da za uspeh v zakonu zadostuje telesna privlačnost in temeljito preverjeno spolno ujemanje. Vse drugo je prepuščeno naključju ali pa pričakujejo, da bo prišlo samo od sebe. Pogosto »se privlačnost povezuje s plitkostjo, površnostjo, prevaro, navajenostjo na poplitveno spolnost, ki vse prehitro preskoči raven nežnosti, poglobljenega srečanja dveh oseb, ki krade čas poglobljenemu medsebojnemu spoznavanju, molku, pogledom, načrtom.«

Ni se nam torej treba čuditi, če se ob dejanskih preizkušnjah takšni zakoni tako hitro razbijejo. Ko Italijani v vsakdanji govorici hočejo reči, da sta dva predmeta med seboj zlepljena zgolj navidezno, brez kakršne koli trdnosti, pravijo »zlepljena s pljunkom«. To so torej zakoni, zlepljeni s pljunkom!

Nazareška družina pa je lahko močan klic prav k tistim duhovnim vrednotam, ki jih danes med mladimi pari tako pogosto primanjkuje, a so nujno potrebni za oblikovanje zakona, ki bo trajen: medsebojno poznanje in spoštovanje, sposobnost iti iz samega sebe, gojiti skupne ideale in načrte, molk, molitev!

Vzemimo besede, ki jih je izrekla Marija, potem ko je našla Jezusa v templju:

»Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.«

»Tvoj oče in jaz« bi se lahko zdela zanemarljiva podrobnost, pa je vendar zelo pomembna in poučna. Marija in Jožef sta kakor ena sama oseba. Marija ne misli le na svojo tesnobo, ampak tudi na moževo; njegovo celo postavlja pred svojo: »Tvoj oče in jaz«, ne: »jaz in tvoj oče«.

Poročiti se pomeni preiti od prve osebe ednine »jaz« k prvi osebi dvojine »midva«. Če se ta zamenjava, ki ustvari neke vrste novo identiteto, ne zgodi, bo zveza ostala površna in majava. Zakon je več kot le pogodba, sobivanje, spolna združitev. Je »jaz« in »ti«, ki postaneta »midva«. To pomenijo svetopisemske besede: » … in dva bosta eno meso«. »Eno meso« v Svetem pismu ne pomeni le »eno samo telo«, ampak tudi »eno samo bitje«.

Včasih srečam može in žene, za katere ne vem, ali so poročeni ali ne. Preden jim karkoli svetujem, skrbno prisluhnem njihovi govorici v prepričanju, da bodo z načinom govorjenja prej ali slej izdali svoj stan. Pa sem pogosto razočaran. Naletim na može in žene, ki lahko o svojem osebnem življenju govorijo več kot pol ure, pa človek ne zve, če so poročeni ali ne. Vedno se ponavlja: »jaz, jaz, jaz«; nikoli: »mož in jaz, žena in jaz«. To so še vedno »posamezniki«, nikoli niso zares postali »zakonci«. Zakonci, poročeni sta zastareli besedi, ki nam nista več všeč. Spominjata na podobo »jarma« (biti skupaj pod istim jarmom) in s tem na težo, na suženjstvo. Potrebno je odkriti lepoto te podobe, ki se seveda ne tiče dveh volov, ampak dveh ljudi, ki sta svobodno stopila pod ta skupni jarem.

Ena od podob, ki predstavlja Jezusa in Marijo, mi je še posebno všeč. Ko sem jo nekoč pokazal dvema zaročencema, sta jo takoj izbrala za motiv vabila na svojo poroko. Gre za zelo staro fresko, ki jo najdemo v samostanu v Subiacu. Predstavlja Kristusa in Cerkev (le-to pooseblja Marija), ki sta po Pavlovo najpopolnejši zgled sleherne zakonske skupnosti (prim. Ef 5,32). Ženin Jezus z eno roko objema nevesto okrog vratu, nevesta pa naslanja glavo na njegovo ramo; z drugo roko ženin nežno podpira nevestino roko. Tu je videti, kakšen bi moral biti jarem, ki povezuje moža in ženo v zakonski skupnosti. Ne jarem, ki jima je naložen od zunaj (ki jima ga nalaga družba, Cerkev, kdorkoli), ampak jarem, ki ga idealno oblikujeta ona sama, ko združujeta svoji volji in je zato »jarem prijeten in breme je lahko« (prim. Mt 11,30). V pesniškem zapisu iz 2. stoletja vstali Jezus pravi:

»Kakor roka ženina na nevesti, tako je moj jarem na ramenih tistih, ki me poznajo.« (Salomonove ode, 42,8)

Ob pogledu na opisano podobo bi lahko človek s pomislekom rekel: toda tu je še vedno moški, ki je pokončen, ki je močan; žena pa se le opira nanj. Res je: moški – Kristus izraža moč, žena – Marija izraža zaupanje, izročitev. Toda spregledali smo, da tudi moški, če hoče biti močan, potrebuje zaupanje žene, kakor žena potrebuje moževo moč, da je lahko zaupljiva. Zaradi naših meril, ki jih je izmaličil greh, poudarjamo moč nad nežnostjo. Bog pa je obenem najvišja moč in najgloblja nežnost in ne moremo reči, katera od obeh je pomembnejša. Dejansko v izročitvi in zaupanju ni manjša »moč« kot pa v moči sami v sebi; le da je kakovost te prve drugačna, verjetno jo presega. Tistega dne, ko bomo odkrili, bomo naredili velik korak v imenu vsega človeštva.

To, kar predstavljamo, ni projekt, ki bi bil zunaj resničnosti, ki bi bil le zamisel duhovnikov in redovnih bratov, ki pač ne poznajo resničnosti zakonskega življenja. Ko poslušam pričevanja krščanskih zakoncev, mi pogosto prihaja na misel Tertulijanovo poveličevanje zakonske skupnosti, ki je nastalo na začetku tretjega stoletja in je objavljeno v knjigi, ki jo je posvetil svoji ženi: »Kdo bi sploh zmogel opisati srečo zakonske skupnosti, ki jo Cerkev posvečuje, evharistija potrjuje, blagoslov zapečati, ki ji angeli pritrjujejo in jo nebeški Oče odobrava? Kako lep je jarem, ki povezuje dva verna, ki imata eno samo upanje, eno samo željo, enako vodilo življenja in isto voljo služiti. Med njima ni nikakršne delitve, ne telesne ne duhovne. Zares sta dva v enem samem mesu. Toda kjer je eno samo meso, je tudi en sam duh: skupaj namreč molita, se medsebojno izpopolnjujeta, opominjata in podpirata. Skupaj sta v Božji Cerkvi, skupaj pri Gospodovi mizi, skupaj v težavah in skrbeh, skupaj tudi v veselju. Nihče se pred drugim ne skriva in se mu ne izogiba, nihče ni drugemu nadležen … Ni se treba na skrivnem pokrižati. Ko Kristus vse to vidi in sliši, mu je to všeč in pošilja nad njiju svoj mir. Kjer sta dva, tam je tudi on in kjer je on, tja hudobija ne vstopa« (Ad uxorem II,6-9).

Glejte, to je tisto, kar imamo v mislih, ko govorimo o »domači Cerkvi« ali »mali Cerkvi«!

Tudi sociološke raziskave, ki smo jih omenili na začetku, kažejo na pozitivno dejstvo. Kljub krizi družine je uspeli zakon »s pravo osebo« v očeh večine mladih in odraščajočih še naprej sen njihovega življenja. S tem razmišljanjem sem hotel opogumiti te mlade, da se ne bi sramovali teh svojih sanj.