Besede vstopnega speva pri maši dajejo ton današnjemu prazniku: »Hvalimo se s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, znamenjem našega odrešenja, življenja in vstajenja« (prim. Gal 6,14).

Danes vernikom križ ni predstavljen kot vidik trpljenja, kot trda življenjska nujnost ali kakor pot, po kateri bi hodili za Kristusom, ampak kot vidik slave, kot nekaj, s čimer se lahko hvalimo, ne pa zaradi njega jočemo.

Povejmo najprej nekaj o izvoru današnjega praznika. Spominja nas na dva časovno med seboj oddaljena dogodka. Prvi je posvetitev dveh bazilik leta 325, ki ju je dal zgraditi cesar Konstantin: ena stoji na Golgoti, druga pa nad Kristusovim grobom. Drugi dogodek pa datira v 7. stoletje: gre za krščansko zmago nad Perzijci, po kateri so ponovno slovesno prenesli relikvije svetega križa v Jeruzalem. Sčasoma pa je praznik dobil pomen sam v sebi. Postal je radostno obhajanje skrivnosti križa, ki ga je Kristus iz orodja zasramovanja in sramotne smrti spremenil v orodje odrešenja. To je dan – tako je pel starodavni krščanski pesnik –, v katerem »zažari skrivnost križa« (fulget crucis mysterium).

Berila odsevajo to razsežnost. Drugo berilo prinaša slavno hvalnico iz Pisma Filipljanom, kjer je križ razlog Kristusovega slavnega »povzdignjenja«:

»Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.«

Tudi evangelij govori o križu kot trenutku, v katerem je »bil Sin človekov povzdignjen, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje«.

Sprejmimo sporočilo tega praznika na malce drugačen način, kot smo vajeni: bolj z očmi kot z ušesi. Kako je izročilo Cerkve videlo Kristusov križ? Najpreprostejši način, da bi to odkrili, je pogledati, kako je križ upodabljala krščanska umetnost. Zgodovina pozna dva temeljna načina upodabljanja križa in Križanega. Preprosto ju poimenujmo: stari in moderni način. Stari način, ki ga lahko občudujemo na mozaikih starodavnih bazilik in na romanskih križih, predstavlja slavo in veličino. Križ, pogosto sam brez Križanega, posejan z dragulji, se vzpenja k zvezdnatemu nebu in pod njim napis: »Rešenje sveta« (salus mundi), kot ga uzremo na slavnem mozaiku v Ravenni.

Eden najlepših primerkov take veličastne upodobitve je mozaik v apsidi cerkve sv. Klemena v Rimu. Križ je osrednji del drevesa, polnega listov, cvetja in sadov ter ptic, in napolnjuje vse vesolje. »Sadovi« so svetniki, odrešeni, vse one majhne figure med enim in drugim zavojem na vejah. Kristus je pokončen; kakor na tronu, ne trpi več. Iz križa se v letu dvigajo v višine golobi. Na vrhu roka drži pripravljeno krono. Nad njo je v polkrogu že vstali Kristus, Gospod, z evangeljsko knjigo v roki in blagoslavlja.

Tako ponazoritev križa povzema tudi poezija. Starodavna bogoslužna hvalnica križu, ki jo na današnji praznik še vedno beremo, v prevodu med drugim pravi:

»Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo,
ni lesá, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako.
Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme presladko.«

Na lesenih romanskih križih je taka upodobitev izražena v Kristusu, ki z njih prestoluje v kraljevskih in duhovniških oblačilih. Oči ima odprte, pogled uprt predse, brez sence trpljenja, izžareva veličastnost in zmagoslavje, ni več okronan s trnjem, ampak z dragulji. To je v upodabljajočo umetnost preveden verz psalma: »Bog je zakraljeval s križa« (Regnavit a ligno Deus). Jezus je govoril o svojem križu z enakimi besedami kot o trenutku svojega »povzdignjenja«: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).

Zdaj pa preidimo k modernemu upodabljanju, ki se začne z gotsko umetnostjo in vedno bolj stopa v ospredje, dokler sčasoma postane redni način predstavljanja Križanega. Skrajni primer tega modela je Križani Matthiasa Grünewalda na isenheimskem oltarju. Roke in noge se zvijajo kot trnje okoli žebljev, glava je smrtno sklonjena pod svežnjem trnja, telo je polno ran. Pred podobo, kakršna je ta, človek začne verovati ali pa vero izgubi. Ravnodušen ne more ostati.

Kakšna je razlika med obema načinoma upodabljanja križa?

Oba osvetljujeta enega od resničnih vidikov skrivnosti. Moderni – dramatičen, realističen, boleč – predstavlja križ, kakor ga je videti, recimo temu, »od spredaj«, »v obraz«, v njegovi krutosti, v trenutku umiranja. Križ: simbol zla, trpljenja sveta in strašne resničnosti smrti. Križ je predstavljen »v svojih vzrokih«, se pravi v tistem, kar ga običajno nalaga: sovraštvo, zloba, krivičnost, greh.

In kaj osvetli skrivnost križa, predstavljena na stari način? Ne osvetli vzrokov, ampak učinke križa; ne tistega, kar križ nalaga, ampak tisto, kar se po križu rodi: sprava, mir, slava, gotovost, večno življenje. Križ, ki ga Pavel definira »slava« ali »ponos« vernega človeka. Ali morda starodavni umetniki niso vedeli, kaj je bil križ in kakšen je bil videti ta, ki je na njem umiral? To so vedeli bolje od nas, toda v veri so šli preko in videli končni rezultat, sadove, to, kar je od njega ostalo. Vanj so zrli, recimo temu, »od zadaj«, potem, ko so bile že izrečene besede: »Dopolnjeno je!« Praznik, ki ga obhajamo 14. septembra, se imenuje »povišanje« svetega križa, ko obhajamo prav ta vidik »povišanja« križa.

Zdaj pa poglejmo, kako nam lahko vse to, kar smo doslej rekli, pomaga pri naših križih in naših malih in velikih kalvarijah. Ničemur ne bi služilo, če bi jih skušali opisati, ker so zelo mnogovrstne in ima vsak svoje. Raje poglejmo, kaj je v teh okoliščinah treba storiti. Modernemu pogledu na križ je potrebno pridružiti tudi starega: odkriti slavo križa. Če nam je v času preizkušnje pomagala misel na križanega in trpečega Jezusa, ker je tako postal bližji naši bolečini, je zdaj potrebno pomisliti na križ še drugače.

To bom skušal pojasniti s primerom. Pred kratkim smo – morda po mesecih hudega trpljenja – izgubili ljubljenega človeka. Ne mislimo še naprej nanj, kako je ležal na postelji; kako je bil v takih ali drugačnih okoliščinah ob koncu ves izčrpan, kaj je počel, kaj je rekel in morda celo mučimo srce in razum ter nekoristno poglabljamo občutek krivde. Vsega tega je konec, tega ni več, ne obstaja; s takim početjem bi le podaljševali trpljenje in ga umetno ohranjali pri življenju.

Nekatere matere (tega ne pravim, ker bi jih obsojal, ampak, da bi jim pomagal), ki so dolga leta spremljale svojega otroka v njegovi kalvariji, potem, ko ga je Gospod poklical k sebi, zavračajo, da bi zaživele na drugačen način. V hiši mora vse ostati tako, kot je bilo v trenutku njegove smrti; vse mora govoriti o njem; nenehno hodijo na pokopališče. Če so v družini še drugi otroci, morajo tudi oni prilagoditi svoje življenje temu ozračju smrti, kar pa seveda povzroča hudo psihološko škodo. Vsak izraz veselja v hiši se jim zdi skrunitev. Ti ljudje so najbolj potrebni, da bi odkrili pomen današnjega praznika: Povišanje svetega križa. Nisi več ti, ki nosiš križ, ampak križ nosi tebe; križ te ne pritiska k tlom, ampak te dviga.

Treba je pomisliti na ljubljeno osebo, kako ji je sedaj, ko je »vse dopolnjeno«. Tako so delali z Jezusom starodavni umetniki. Zrli so vanj, kakršen je sedaj: vstali, slaven, srečen, miren, sedeč na prestolu Boga samega, z Očetom, ki je »obrisal sleherno solzo z njegovih oči« in mu dal »vso oblast v nebesih in na zemlji«. Nič več med ostrino agonije in smrti. Ne pravim, da zmoremo vedno ukazovati srcu in preprečiti njegovo krvavenje ob spominu na to, kar se je zgodilo; potrebno pa je poskušati, da bi vedno bolj prevladoval pogled vere. Če ne, čemu sploh potem vera?

Na velikonočno jutro se Cerkev obrača k Mariji, materi, ki je pravkar doživela Kalvarijo, in jo »tolaži« z naslednjimi besedami: »Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja. Zakaj on, ki si ga bila vredna nositi, aleluja, je vstal, kakor je rekel, aleluja!« Jaz bi rad storil enako in vsem »zemeljskim« materam (in seveda tudi očetom in vsem ljudem), ki se vračajo s kakršne koli kalvarije, rekel: »Ne jokaj več! Ona ali on, ki si ga nosila v svojem telesu, je živ, vesel, ne trpi več, počiva. V usmiljenem Božjem naročju je, deležen večne gostije. Na varnem je. Tako pomisli nanj.«

Resnično »žari skrivnost križa«, žari in razsvetljuje naše tuzemsko bivanje.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 381-385. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”…