Gotovo poznamo legendo iz povesti Quo vadis. V Rimu je v teku veliko Neronovo preganjanje. Peter se pod pritiskom bratov umika iz mesta. Medtem ko po Apijski cesti beži proti jugu, sreča Jezusa, ki gre v nasprotni smeri. Vpraša ga: Quo vadis, Domine? – »Gospod, kam greš?« In Jezus mu odgovori: »Grem v Rim, da ponovno umrem.« Peter razume; vrne se in na križu z glavo navzdol, kakor priča izročilo, umre mučeniške smrti za Kristusa.

Zgodba iz Quo vadis se ponavlja tudi danes. Jezus gre, da bi vnovič trpel in umrl v mestih, kjer vladajo preganjanje, nevarnosti, smrt. Hvala Bogu tudi danes ne manjka pogumnih učencev in učenk, ki ne bežijo iz teh krajev, ampak tam ostajajo ali pa se tja vračajo, da bi tudi oni trpeli s Kristusom; včasih pretrpijo tudi mučeništvo.

Toda zgodba Quo vadis je pomenljiva tudi za nas, ki nismo sredi tako dramatičnega položaja. Ko je Jezus začel svojo zadnjo pot proti Jeruzalemu, ki naj bi se sklenila s smrtjo, je eden izmed apostolov rekel drugim, ki so omahovali: »Pojdimo še mi, da umremo z njim« (Jn 11,16). Prav s tem občutjem v srcu bi moral vsak vernik začeti veliki teden.

Cvetna nedelja je v vsem letu edina priložnost, da v celoti slišimo celotno evangeljsko pripoved o Kristusovem trpljenju. Stvar, ki se nas najbolj dotakne, ko beremo pasijon po Marku (to je evangelij letošnjega bogoslužnega leta), je poudarek na Petrovi zatajitvi. Najprej ga napove Jezus pri zadnji večerji (»Nocoj, to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.«), potem pa je opisan v vsem ponižujočem poteku: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš … Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.«

To vztrajanje je pomenljivo, kajti Marko je bil neke vrste Petrov tajnik in je napisal svoj evangelij kot povzetek spominov in informacij, ki jih je prejel prav od njega. Torej je bil sam Peter tisti, ki je razširil zgodbo o svoji zatajitvi. To je nekakšna javna izpoved. Ob veselju nad ponovnim odpuščanjem Petru sploh ni bilo pomembno njegovo dobro ime in sloves prvaka apostolov. Hotel je le, da ne bi nihče, ki bi v prihodnje padel kakor on, obupal nad odpuščanjem.

Če hočemo do konca razumeti zgodbo o Petrovi zatajitvi, jo moramo brati vzporedno z zgodbo o Judovem izdajstvu. Tudi to je Jezus vnaprej napovedal v dvorani zadnje večerje, potem pa se je zgodila v vrtu Getsemani. O Petru beremo, da se je Jezus »ozrl na Petra« (Lk 22,61), ko je šel mimo; Judu pa je naklonil še nekaj več: poljubil ga je. Toda konec je bil povsem različen. Peter »je šel ven in se zjokal«, Juda pa je šel ven in se obesil.

Brez kakšnega posebnega napora vidimo, da ti dve zgodbi nista sklenjeni, ampak se nadaljujeta in se nas dotikata. Kolikokrat moramo priznati, da smo ravnali kakor Peter! Znašli smo se v okoliščinah, ko bo morali pričati o našem krščanskem prepričanju, pa smo se raje potuhnili, da ne bi tvegali, da se ne bi izpostavili. S svojimi dejanji in s svojim molkom smo govorili: »Ne poznam Jezusa, o katerem pripovedujete!«

Če pomislimo dobro, nam tudi Judova zgodba ni tuja. Duhovnik Primo Mazzolari je imel na neki veliki petek zelo znano pridigo o »Našem bratu Judu«, kjer je nakazal, kako bi bil lahko vsakdo izmed nas njegovem mestu. Juda je Jezusa prodal za trideset srebrnikov: kdo lahko reče, da ga ni včasih izdal za veliko nižjo ceno? To so gotovo manj tragična izdajstva, kot je bilo Judovo, vendar so tudi ta izdajstva resnična in jih povečuje dejstvo, da mi vemo bolje, kakor je vedel Juda, kdo je Jezus.

Prav zato, ker se nas ti dve zgodbi v živo dotikata, moramo videti, kakšna je med njima bistvena razlika: zakaj se ti dve zgodbi – Petrova in Judova – končata na tako različen način. Petra je pretreslo ob tem, kar je storil. Tudi Juda je pretreslo, vzkliknil je celo: »Izdal sem nedolžno kri!« in je vrnil trideset srebrnikov. Kje je torej razlika? V eni sami stvari: Peter je zaupal v Jezusovo usmiljenje, Juda pa ne!

Sveto pismo nam predstavi celo galerijo podobnih zgodb o grehu, ki se sklenejo na diametralno nasprotne načine. S tem nam hoče pomagati, da bi se prav odločili. Kajn je ubil Abela; tudi David je ubil Urija, moža žene, ki jo je hotel imeti zase. Kajn je zaničevan, David pa poveličevan. Razlog je vedno isti. Kajn je obupal; mislil je, da je njegov greh prevelik, da bi bil lahko odpuščen (prim. 1 Mz 4,13). David pa je zaupal v Božje usmiljenje; vzkliknil je: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe« (Ps 51,3).

Na Kalvariji se zgodba ponovi. Tam sta dva razbojnika. Oba sta enako grešila in se omadeževala s hudodelstvi. Toda prvi preklinja, žali in obupan umre; drugi pa vzklikne: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« In takoj sliši Jezusov odgovor:

»Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Morda res ni zanesljivejšega načina, kako prodreti v srce Kristusovega trpljenja, kot je ta, da ga gledamo kot najvišji izraz Božjega usmiljenja. Živeti veliko noč pomeni osebno izkusiti Božje usmiljenje v Kristusu. Spominjam se, kako sem nekoč ob premišljevanju Kristusovega trpljenja jasno zaznal, in to, kakor bi se tega ne zavedal, tole misel: »Tisti, ki so Kristusa križali, so se rešili!«

Razmišljal sem, kaj bi lahko tako nenavadna misel pomenila, in prišel do spoznanja, da je to res. Tisti, ki so Kristusa križali, so se rešili, ker je Kristus zanje molil. Medtem ko so ga pribijali na križ, je rekel:

»Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Ali bi si lahko mislili, da je Oče, ki je za časa življenja »vedno« uslišal Jezusove molitve, prav to najglobljo molitev, ki jo je Sin izrekel tako odločno, pustil pasti v prazno? Jasno je, da tudi v tem primeru ostaja človeška svoboda, ki lahko sprejme ali pa odkloni usmiljenje. Kljub temu pa o nikomer, niti o Judu, ne moremo biti gotovi, da se je pogubil. Da, tisti, ki so Jezusa križali, so v nebesih; tam na veke oznanjajo, kam vse se je razlilo Božje usmiljenje do ljudi.

Če hočemo, obstaja zelo preprost način, da izkusimo Kristusovo usmiljenje. Nekega dne je otrok, ki je slišal zgodbo o Judu, z iskrenostjo in modrostjo otroka rekel: »Juda se ni obesil na pravo drevo: izbral je figo.« »In katero drevo bi moral izbrati?« ga je začudeno vprašala katehistinja. »Mora bi se obesiti Jezusu okrog vratu!« Imel je prav: če bi se obesil Jezusu okrog vratu, da bi ga prosil usmiljenja, bi bil danes čaščen kakor sv. Peter. Mi se lahko za to veliko noč »obesimo Jezusu okrog vratu«. Gotovo poznamo staro cerkveno »zapoved«: »Spovej se enkrat letno in prejmi obhajilo vsaj v velikonočnem času.« To ni le dolžnost, ampak je predvsem dar, ponudba. Številni ljudje, ki se niso spovedali že vrsto let, ali oni, ki se v življenju sploh še niso spovedali, so po opravljeni spovedi povedali, da je bila to najlepša izkušnja njihovega življenja. Od srca se jim je odvalil velik kamen.

Vem: niso vsi pripravljeni iti v cerkev za letošnjo veliko noč, še manj, da bi se spovedali. Te bi prosil nekaj bolj preprostega: naj si priskrbijo evangelij in si v miru preberejo celotno pripoved o Jezusovem trpljenju. Za to ne bodo potrebovali niti pol ure. Poznal sem ženo, ki se je razglašala za neverno. Nekega dne jo je doletela novica, ki človeku zaledeni kri: njena šestnajstletna hčerka ima kostnega raka. Operirali so jo. Iz operacijske sobe so jo pripeljali v cevkah, sondah, z infuzijo. Strahotno je trpela, ječala in ni marala slišati besede tolažbe. Mama, ki je vedela, da je verna in pobožna, ji je v upanju, da ji bo ustregla, rekla: »Ali želiš, da ti preberem nekaj iz evangelija?« »Da, mama!« »Kaj pa?« »Preberi mi Kristusovo trpljenje.« Ona, ki ni nikoli brala evangelija, je tekla in kupila evangelij pri bolniškem duhovniku; sedla je poleg postelje in začela brati. Hčerka je kmalu zaspala, ona pa je v polmraku in po tiho prebrala vse do konca. »Hčerka je zaspala,« je pozneje pripovedovala ona sama, »mama pa se je prebudila!« Prebudila se je iz svojega ateizma. Branje Kristusovega trpljenja je za vedno spremenilo njeno življenje.

Na začetku sem rekel, da Jezus v tem tednu skrivnostno ponovno umira za nas. Kakor nekoč apostol Tomaž tudi mi recimo: »Pojdimo še mi, da umremo z njim.« Umrimo grehu, da bi na veliko noč vstali v novo življenje.

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 84-87.