En sam evangeljski stavek nam ponudi ključ za razumevanje pomena današnjega praznika; ko je angel stopil k Mariji, je rekel:

»Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj.«

Ko pravimo, da je Marija brezmadežna, povemo o njej dve stvari: eno negativno in drugo pozitivno. Prva je ta, da je bila Marija spočeta brez »madeža« izvirnega greha, druga pa, da je prišla na svet polna vseh milosti in darov. Naši pravoslavni bratje poudarjajo prav to drugo, ko Marijo imenujejo Panaghia – Vsa sveta; v latinski tradiciji na zahodu pa to povemo z vzdevkom »Vsa lepa«, Tota pulchra. Prav to bi radi storili tudi mi, ko o Mariji govorimo kot o »polni milosti«.

Beseda milost – nanjo smo spomnili na praznik Gospodovega oznanjenja – ima dva pomena. Pomeni lahko naklonjenost, odpuščanje, pomilostitev kakor takrat, ko rečemo o obsojencu, da je bil pomiloščen. Lahko pa pomeni tudi lepota, privlačnost, ljubeznivost. Iz iste grške besede, iz katere izhaja beseda milost – charis, izhaja tudi beseda prikupen, šarmanten: vsi ti izrazi kličejo v spomin lepoto in privlačnost. Ni potrebno vztrajati. Današnji svet zelo dobro pozna ta drugi pomen milosti, je celo edini pomen, ki ga pozna.

Tudi v Svetem pismu ima milost ta dva pomena. Pomeni predvsem in najprej zastonjsko in nezasluženo Božjo naklonjenost, ki se v povezavi z grehom prevaja z odpuščanje in usmiljenje; pomeni pa tudi lepoto, ki izhaja iz te Božje naklonjenosti, kar imenujemo stanje Božje milosti.

Pri Mariji odkrijemo ta dva pomena milosti. »Polna milosti« je predvsem zato, ker je bila deležna edinstvene naklonjenosti in izvolitve; bila pa je tudi »pomiloščena«, se pravi zastonjsko po Kristusovi milosti odrešena (obvarovana je bila izvirnega greha zaradi »predvidenega Kristusovega zasluženja«!). »Polna milosti« je tudi zaradi tega, ker jo je Božja izvolitev napravila bleščečo, brez madeža, »Vso lepo« – Tota pulchra, kakor jo opeva Cerkev na današnji praznik. Marija je pomiloščena in milostljiva, milostljiva, ker je pomiloščena.

Tako smo prišli do točke, iz katere izvira sporočilo današnjega praznika za nas. Če je brezmadežno spočetje praznik milosti in lepote, ima to za nas zelo pomembno sporočilo. Lepota zadeva nas vse, saj je eden najglobljih vzgibov človekovega delovanja. Ljubezen do nje nas vse povezuje. Morda se ne strinjamo glede tega, kaj je lepo, toda lepota nas vse privlači. Dostojevski je rekel: »Svet bo rešila lepota.« Toda takoj moramo dodati, da se zaradi lepote svet lahko tudi pogubi.

Sprašujemo se, zakaj se lepota, ki je poleg resnice in dobrote lastnost Boga in človeškega bitja, tako pogosto spremeni v smrtonosno zanko ter v razlog zločinov in tolikih grenkih solz? Zakaj so bile tolikere poosebljene lepote, če začnemo pri Homerjevi Heleni, vzrok za grozna žalovanja in tragedije; zakaj je toliko modernih mitov lepote končalo s samomorom?

Filozof Pascal nam pomaga odgovoriti na ta vprašanja. Pravi, da v svetu obstajajo tri vrste veličine oz. tri kategorije vrednot: področje telesa in materialnih stvari, področje inteligence in genialnost ter področje dobrote ali svetosti. V prvem področju sta moč in materialno bogastvo; v drugem so genialnost, znanost in umetnost; v tretjem pa dobrota, svetost in milost.

Med področji je malodane neskončen kvalitativen preskok. Genialnosti ničesar ne doda niti ne odvzame okoliščina, da je nekdo bogat ali reven, lep ali grd; njegova veličina je na drugi, višji ravni, in v resnici so se morali največji geniji pogosto otepati z najhujšo revščino ali pa so bili celo iznakaženi … Tudi svetniku ničesar ne doda in ne odvzame dejstvo, da je močan ali slaboten, bogat ali reven, genij ali nepismen: njegova veličina je na drugi ravni, ki je neskončno višja. Glasbenik Gounod je dejal, da je ena kapljica svetosti vredna več kot ocean genialnosti.

Vse to, kar Pascal pravi o veličini na splošno, velja tudi za lepoto. Obstajajo tri vrste lepote: telesna lepota, intelektualna ali estetska lepota ter moralna in duhovna lepota. Tudi tukaj je med ravnmi prepad.

Telesna lepota, ki je vezana na materijo, je negotova: lahko je ali pa je ni, lahko traja nekaj časa, potem pa nenadoma, zaradi bolezni ali starosti, preda mesto svojemu nasprotju. Zato so to lepoto pesniki in filozofi vedno razglašali za »lažnivko«. »Milina je varljiva in lepota je prazna«, pravi o njej Sveto pismo (Prg 31,30). Varljiva je, ker ustvarja utvaro, da je večna, nespremenljiva, sama sebi zadostna, resnica pa je prav nasprotna. V antiki so to dejstvo opisali z mitom o sirenah: čudovite deklice, ki so s svojo pesmijo očarale mornarje in jih zapeljale za seboj, da so trčili ob čeri.

Lepota Marije Brezmadežne pa se uvršča na tretjo raven, na raven svetosti in milosti in pomeni – takoj za Kristusom – njen vrh. To je notranja lepota. Ustvarja jo luč, harmonija, popolno ujemanje med resničnostjo in podobo, ki jo je imel Bog, ko je ustvarjal žensko. Ona je Eva v vsem njenem sijaju in popolnosti, je »nova Eva«.

Potem ko smo zrli Marijino lepoto v njeni najvišji stopnji, skušajmo za trenutek usmeriti pogled na zemljo in opazovati, kako človek uporablja lepoto, ta Božji dar. Ta tema je bila posebej pri srcu papežu Pavlu VI. Še kot milanski kardinal se je v vseh svojih nagovorih ob prazniku Brezmadežne vračal k njej. Navajam enega izmed njih: »Kdor bi hotel videti odsev teh božjih in človeških Marijinih žarkov v svoji duši in v dušah naših bratov in sester, se mu krči srce, ker vidi vse kaj drugega. Številne duše odraščajoče mladine in celo otrok, ki naj bi bile lepe in odprte za plemenite kreposti, za poezijo duha, za moč dejanj, so takoj ranjene, umazane in oslabljene zaradi poplave skušnjav, ki jih ne zmoremo več obrzdati. Kaj prebirajo naši fantje in dekleta? Kaj gledajo, kaj razmišljajo, kaj si želijo? … Koliko oskrunjenih duš! Koliko razbitih družin! Koliko ljudi živi dvojno življenje! Koliko izdanih ljubezni! Koliko zapravljenih človeških moči prav v tej zmešnjavi neurejenih navad in že kar toleriranih pregreh, ko se človek predaja strastem in grehu.«

Ali morda kristjani preziramo lepoto v njenem pravem pomenu besede? Se je bojimo? Nikakor ne. Visoka pesem z neizmernim navdušenjem in brez kompleksov v ženinu in nevesti poveličuje lepoto. Tudi ta je Božje delo, je celo cvet materialnega stvarstva. Toda vedno mora biti lepota »človeška« in zato odsev duše in duha. Ne sme biti ponižana na raven zgolj telesne lepote, skrčena le na dražljaj za čute, na sredstvo zapeljevanja, na spolno privlačnost. S tem bi jo oropali človeškosti.

Med ljudmi je glede tega veliko zmede. Mnogi, ki ustvarjajo javno mnenje, se obnašajo kot nekdo, ki je vrgel kamen, potem pa pred razbitim steklom dviga roke. Spodbujajo odstranjevanje vseh zavor; vsak nov udarec sramežljivosti proslavljajo kot zmago civilizacije; hočejo inkvizicijo, grmado, križarsko vojno, kakor hitro si kdo drzne s prstom pokazati na kak pretiran plakat, naslednji dan pa si kakor Pilat umijejo roke ali kakor Kajfa pretrgajo oblačilo spričo že tolikokrat ponovljenega nezaslišanega hudodelstva, v katero so bili vpleteni mladostniki.

Toda nočem skleniti s tem negativnim vtisom o sedanjem stanju. Veliko več mi je do tega, da osvetlim tisto, kar Bog v tem položaju želi od nas kristjanov in slehernega človeka dobre volje. Bog nas kliče, da bi pred očmi sveta spet zasvetil ideal lepote, ki je tudi užitek, vendar vključuje smisel za odgovornost do telesa, spolnosti, ženske in sploh vseh Božjih ustvarjenin.

Vsakdo izmed nas lahko naredi nekaj, da bi prihodnjim rodovom zapustili lepši in čistejši svet, če ne drugače, pa vsaj tako, da skrbno izbiramo, kaj bo skozi okna oči prišlo v našo hišo in v naše srce. Naj nam Brezmadežna Devica, ki je vsa lepa, nakloni pogum, da bi vsaj poskusili.