Današnji evangeljski odlomek je del velikoduhovniške molitve, ki jo Jezus naslavlja na Očeta v trenutku, ko se poslavlja od svojih učencev. Ena od stvari, za katero v tej molitvi vztrajno prosi, je edinost tistih, ki verujejo vanj:

»Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«

V vsem letu ni primernejšega dneva, kot je današnja nedelja v binkoštni devetdnevnici, da razmišljamo o tej temi. Na binkošti je bila hkrati uvedena vesoljnost in edinost Cerkve. To ponazarja dejstvo, da narodi govorijo v svojih jezikih, in vendar se razumejo.

Molitev »da bodo eno« je upravičeno postala vodilo ekumenskega gibanja. Toda edinost, za katero moli Jezus, ni le edinost med različnimi krščanskimi Cerkvami. Je vsakovrstna edinost, od najmanjše do najširše: edinost med posamezniki, znotraj družine, med člani iste skupnosti. Od te najbolj »vsakdanje« edinosti želimo izhajati, da bi prišli do razmisleka o edinosti med vsemi kristjani.

Vsi si želimo edinost. Po besedi sreča verjetno ni druge besede, ki bi odgovarjala na ravno tako globoko potrebo človekovega srca, kot je beseda edinost. Mi smo »končna bitja, sposobna neskončnega«, pravijo filozofi; to pomeni, da smo omejena bitja, ki pa hrepenijo po preseganju lastnih meja, da bi bili (še pravijo filozofi) »v nekem smislu vse«. Ne sprijaznimo se s tem, da bi bili le to, kar smo, zaprti sami vase kot številni otoki v velikem morju bivanja in sveta. To je nekaj, kar je del same strukture našega bitja. Kdo izmed nas se ob spominih na mlada leta ne spomni kakšnega trenutka, ko si je želel, da bi bilo vse vesolje povzeto v eni sami točki in da bi bil tudi on z vsemi drugimi v njej? Mladost je morda tisto življenjsko obdobje, ko smo še bolj občutljivi na ločevanje in osamljenost v svetu.

Sv. Tomaž Akvinski razlaga, zakaj je tako: »Ker je edinost (unum) skupaj z dobroto (bonum) eno od počel bitja, iz tega sledi, da si vsakdo naravno želi edinost, kot si želi tudi dobro. Zato tako kot ljubezen ali želja povzroča trpljenje, tako stori tudi ljubezen ali želja po edinosti« (Summa Theologica I-II, q, a. 3). Potreba po edinosti je lakota po polnosti bivanja. Ustvarjeni smo za edinost, ker smo ustvarjeni za srečo. Ne le med zakoncema, ko se dva združita in sta eno samo telo, tudi v želji po spoznanju in v iskanju gmotnih dobrin je potreba po edinosti – seveda na drugačen način. V nas je potreba, da bi – recimo temu – povezali, kolikor le moremo, čim več »tujih ozemelj«.

Kako konkretno uresničiti to potrebo po edinosti, ki jo bolj ali manj zaznavamo v vsakem umnem bitju? Prav tu se poti razhajajo in se porajata dva projekta edinosti: babilonska in binkoštna edinost. Babilonska edinost se zgodi takrat, ko si vsakdo hoče »narediti ime« (prim. 1 Mz 11,4), ko vsakdo postavlja v središče sveta samega sebe. Ker pa nas je veliko in smo različni, po tej poti ne moremo priti do drugega kot do »zmešnjave«, kakor razlagajo ime Babilon. Vsi želimo edinost, vsi globoko v srcu po njej hrepenimo, ona pa je težko dosegljiva in zelo redka. Mi namreč res želimo edinost, vendar pod pogojem, da je takšna, kakršno si zamišljamo mi. To se nam zdi popolnoma samoumevno in razumno, zato se čudimo, kako da drugi tega ne sprevidijo in ostajajo pri svojem načinu gledanja.

Nasprotno pa se zgodi »edinost Duha« (Ef 4,3), ko postavimo v središče Boga, kajti v tem primeru, ko vsi težimo k eni sami točki, se tudi naša izhodišča približajo in med seboj srečajo. Namesto razhajanja zbliževanje. Zgodi se kot pri polmerih kroga. Če sledimo njihovemu oddaljevanju od središča navzven, opazimo, da se postopoma oddaljujejo od središča in tudi med seboj, dokler se vsak izmed njih ne izgubi na neki svoji točki obrobja. Če pa sledimo tem polmerom v nasprotni smeri, od obrobja proti središču, opazimo, da kolikor bolj se bližajo središču, toliko bolj se približujejo tudi med seboj, dokler se ne srečajo v eni sami točki. Na binkošti se je zgodila prav tovrstna edinost. Vsi navzoči so razumeli apostole, ker si ti niso več prizadevali dognati, »kdo med njimi je največji«, niso si skušali narediti imena, ampak so vsi skupaj oznanjali »velika Božja dela« (Apd 2,11).

Zdaj pa se lahko posvetimo tudi tisti posebni edinosti, ki je edinost med vsemi kristjani, in pogledamo, kako je tudi ta podrejena isti temeljni zakonitosti. Najprej pa nekaj informacij, ki nam bodo pomagale razumeti, kaj je ta blažena edinost kristjanov, o kateri se danes toliko govori. Običajen kristjan si zastavlja kar nekaj vprašanj, a le redko kdo se potrudi in mu odgovori. Tukaj se omejimo na dve vprašanji. Zakaj so se kristjani razdelili? In če se zares želijo zediniti, zakaj tega ne storijo takoj, brez tolikega pregovarjanja?

Začnimo s prvim vprašanjem: kako to, da so kristjani razdeljeni? Dve veliki delitvi ali razkola sta ranili krščansko telo. Prva, ki se je zgodila okoli leta tisoč, je privedla do ločitve med pravoslavnimi in katoličani, se pravi med evropskim vzhodom in zahodom; druga, v začetku 16. stoletja, pa je privedla do ločitve med katoličani in protestanti, kar bi v glavnem pomenilo med evropskim jugom in severom. Na telesu Cerkve se je zarisal kakor velik »križ«, ki pa ji zagotovo ni v ponos.

Razlogi za delitev med vzhodnim in latinskim svetom so večplastni, a se ne razlikujejo kaj dosti od tistih, ki privedejo kakšno družino v krizo in ločitev. Pomanjkanje komunikacije, kopičenje nesporazumov in hladnosti, nerazumevanje jezika, medsebojno sumničenje, pozneje odprta obtoževanja glede napak (nauk o Filioque, raba nekvašenega ali kvašenega kruha pri evharistiji). V teh okoliščinah je dovolj ena sama kaplja, da se razlije voda čez rob. Kaplja je bil besedni spopad nekaterih ljudi, ki so bili sicer goreči, vendar tudi vihravi (M. Cerularij na pravoslavni strani, kardinal Umberto di Silva Candida na katoliški strani), ki sta prehitevala stvari in privedla do medsebojnega izobčenja obeh Cerkva.

Bolj dramatična pa je bila druga ločitev, med katoličani in protestanti. V zahodnem krščanstvu je šlo v resnici za hude zlorabe in splošno versko popuščanje. Reforma je imela namen nepravilnosti odpraviti, ne pa razdeliti Cerkve. Toda vmešavanje politike, nepotrpežljivost nekaterih prenoviteljev in – na katoliški strani – upiranje resnični prenovi je privedlo stvari tako daleč, da je namesto reforme Cerkve prišlo do ustanovitve nove. Reforma je pozneje dobila dve usmeritvi: tisti, ki so sledili Lutru, se imenujejo luteranci, tisti, ki so sledili Kalvinu, pa so kalvinci ali reformirana Cerkev. Iz vsake od teh dveh vej so se kasneje razvile številne druge Cerkve in denominacije.

Na duhovnem področju se je zgodilo nekaj podobnega, kot se je zgodilo na fizičnem področju. Kopno, ki je bilo nekoč enovito povezano, se je razdelilo in oblikovalo današnjih šest oz. sedem celin. Zdaj pa so, hvala Bogu, te »celine«, ki so se nezadržno vedno bolj oddaljevale, začele nasprotno gibanje približevanja. Že ob koncu devetnajstega stoletja je prišlo do prvih poskusov vzpostavljanja dialoga med kristjani različnih veroizpovedi. Pomenljivejši cilj je bil dosežen šele leta 1948, ko je bil ustanovljen Mednarodni svet Cerkva, ki je združil številne protestantske pa tudi nekaj pravoslavnih Cerkva.

V katoliški Cerkvi je bila pot edinosti dolgo časa razumljena drugače: kot vrnitev v katoliško Cerkev, v edino stajo pod enim samim pastirjem. Drugi vatikanski koncil se ni odpovedal prepričanju katoliške Cerkve, da je prava Cerkev, v kateri »obstaja«, se uresničuje vesoljna Cerkev, ki jo je hotel Kristus. Spremenila pa se je sodba glede drugih Cerkva. Teh ne označuje več za razkolniške ali krivoverske. To so Cerkve, v katerih priznava delovanje Svetega Duha, ki posvečuje duše. To še na poseben način velja za pravoslavno Cerkev, s katero ostaja edina resnična točka razhajanja le še papeževo prvenstvo. Krivda za delitev se ne vali več preprosto na nasprotno stran, kot so to delali nekoč; priznava se, da so bile človeške napake na obeh straneh. Papež je ob različnih priložnostih prosil druge Cerkve za odpuščanje zaradi teh napak.

Neverjetna je pot, ki je bila narejena v nekaj desetletjih. Umaknjena so bila medsebojna izobčenja med različnimi Cerkvami; podane so bile skupne izjave glede nekaterih najbolj spornih doktrinalnih problemov. Tesno se prepletajo dialog in obiski med Cerkvami ter njihovimi najvišjimi predstavniki: papežem, patriarhi različnih avtokefalnih pravoslavnih Cerkva, anglikanskim primasom, predsednikom protestantskih zvez. Zakaj se torej – bo kdo ugovarjal – Cerkve takoj ne zedinijo? Odgovor je naslednji: ker kljub vsej dobri volji in dialogu, med njimi, posebno nekaterimi, ostajajo razhajanja v pomembnih točkah, kot so sama ideja, ki jo imajo glede Cerkve, mesto, ki ga v njej zavzema evharistija, papeška avtoriteta, duhovništvo.

Kakšen posameznik celo obrne problem in se vpraša: zakaj se kristjani hočejo zediniti? Ali ne morejo ostati tako, kot so, v medsebojnem spoštovanju, v zdravi raznolikosti in rodovitni tekmovalnosti? Odgovarjam: temeljni motiv ni politične narave (združevanje krepi); Kristus je pred smrtjo molil, kakor smo slišali, za edinost. Edinost je njegova oporoka in njegova goreča želja. Malo naprej, v isti velikoduhovniški molitvi, se vrne k temi, ko osvetli globok teološki razlog in namen, zaradi katerega morajo biti učenci eno:

»Kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21).

Edinost je potrebna, ker je prav ta tu na zemlji odsev Sv. Trojice in je potrebna, da bo svet veroval, se pravi, da je potrebna za evangelizacijo. Zelo znan je govor, ki ga je imel leta 1910 predstavnik ene od domorodskih Cerkva na protestantskem misijonskem kongresu. Povedal je naslednje: Vi ste nam omogočili, da smo spoznali Jezusa Kristusa, in za to smo vam hvaležni. Toda vi ste nam prinesli tudi svojo razdeljenost: katolicizem, protestantizem, luteranstvo, kalvinizem, episkopalizem … Prosimo vas, da nam oznanjate evangelij in pustite, da bo Jezus sam sredi naših narodov po delovanju Svetega Duha obudil Cerkev, ki bo v skladu z njegovimi zahtevami in bo odgovarjala duhu našega naroda. Dajte nam Jezusa Kristusa, obdržite pa vse vaše »izme«.

Že lahko vidimo, kako raven dosežene edinosti med glavnimi Cerkvami, čeprav je ta še nepopolna, kljub vsemu dovoljuje oznanjati Kristusa svetu, in to ne več v medsebojni tekmovalnosti, ampak v bratski slogi in sodelovanju, čeprav v spoštovanju izročila in smernic posameznih Cerkva.

In zdaj še bolj konkretno vprašanje: kaj lahko naredi vsakdo izmed nas, da bi dejavno sodeloval pri tem naporu za edinost? Tukaj se moramo spomniti tistega, kar smo rekli o dveh vrstah edinosti: binkoštni in babilonski. Edinost bomo dosegli, če si ne bomo prizadevali, da bi druge spreobrnili k nam, ampak se bomo vsi skupaj spreobrnili k Jezusu Kristusu. Eno bomo postali, če bomo v središče vsega spet postavili njega. Če se bomo vsi skupaj odpravili k njemu, se bomo približali tudi med seboj, dokler ne bomo »eno samo srce in ena sama duša«, kakor so bili prvi kristjani.

Pri tem pa ima središčno mesto molitev za edinost. Katoliški ekumenizem se je rodil kot ekumenizem molitve. Leta 1937 je opat Couturier navrgel idejo tedna molitve za edinost med 18. in 25. januarjem. To je postalo pomembno srečevanje za veliko večino krščanskih Cerkva. Jezus je molil za edinost in nas tako molče povabil, da delamo enako tudi mi. Kljub vsem naporom edinost kristjanov ostaja cilj, ki presega naše moči. Preveč je razlik in ran iz preteklosti. Samo Božja milost jo lahko udejanji z novimi binkoštimi in zato jo moramo prositi od njega. »Ali je pri Bogu kaj nemogoče?«

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 114-118.