V evangeliju današnje nedelje dvakrat zapored srečamo trditev, ki jo moramo prav razumeti. Jezus pravi svojim učencem:

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!«

Do tu ni težav. Toda nato doda:

»To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil … To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

Ljubezen, ki je zapoved? Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved, ne da bi jo uničili? Kakšna ljubezen pa je to, pomisli človek, če ni svobodna, ampak zapovedana? Ljubiti Boga z vso dušo in z vsemi močmi je označena kot »prva in največja zapoved« in ljubiti bližnjega kakor samega sebe je »druga zapoved«, podobna prvi (prim. Mt 22,37–39). Kakšen odnos bi lahko bil med ljubeznijo in dolžnostjo od trenutka, ko ena predstavlja spontanost, druga pa obveznost?

Da bi odgovorili na ta ugovor, je potrebno vedeti, da obstajata dve vrsti zapovedi. Ena zapoved ali obveznost prihaja od zunaj, od volje, ki je različna od moje, in je zapoved ter obveznost, ki prihaja od znotraj in ki se porodi iz stvari same. Kamen, ki ga vržemo v zrak, in jabolko, ki pade z drevesa, sta »prisiljena«, da padeta na tla, ni mogoče drugače; pa ne zato, ker bi ju kdo k temu prisilil, ampak zato, ker je v njiju notranja težnostna sila, ki ju privlači k središču zemlje.

Enako sta dva načina, kako je človek uveden k izpolnjevanju ali k neizpolnjevanju določene stvari: ali zaradi prisile ali pa zaradi privlačnosti. Običajni zakoni in zapovedi ga vodijo na prvi način: s prisilo, z grožnjo kazni; ljubezen pa ga vodi na drugi način: s privlačnostjo, z notranjo močjo. Vsakega namreč privlači to, kar ljubi, ne da bi pri tem občutil prisilo. Če pokažeš otroku igračo, boš videl, kako se potrudi, da bi jo dobil. Kdo ga sili? Nihče, privlači ga predmet njegove želje. Pokaži Dobro duši, ki jo žeja po resnici, in se bo stegovala po njem. Kdo jo sili? Nihče, privlači jo njena želja. Ljubezen, pravi sv. Avguštin, je kakor »teža« duše, ki jo privlači k predmetu lastnega ugodja, v katerem ve, da bo našla svoj počitek. Ljubezen je zapoved prav v tem smislu. Ljubezen je sposobna človeka nagniti, da stori nekaj, k čemur ga ne bi mogel nagniti noben zunanji in napisan zakon: da bi dal življenje za drugega človeka.

Toda, če je tako – če nas spontano privlači dobro in resnica, ki je Bog – kakšna potreba je bila, bi rekli, da bi iz te ljubezni naredili zapoved in dolžnost? Odgovor je naslednji: dokler nas obdajajo druge dobrine tega sveta, smo v nevarnosti, da bi zgrešili cilj, da bi težili k napačnim dobrinam in tako izgubili najvišje Dobro. Kot mora vesoljska ladja, ki je na poti k soncu, slediti določenim zakonitostim, da ne bi zašla v sfero kakšnega planeta ali satelita in tako izgubila svojo smer, tako mi težimo k Bogu. Božje zapovedi nam pri tem pomagajo. Te so v naše dobro, ne v dobro Boga.

Zdaj bom skušal razložiti, da vse to ni abstraktno razmišljanje, ki bi viselo nekje v zraku, ampak neposreden vpliv na človekovo življenje in na ljubezen. Današnji mladi se vedno pogosteje sprašujejo: zakaj zakonska zveza? Zakon je svojska institucija; ko je enkrat sklenjen, zavezuje, obvezuje k zvestobi in k ljubezni za vse življenje. Kakšno potrebo ima torej ljubezen, ki je vzgib, spontanost, življenjski zagon, da postane dolžnost? Opažamo, da je vedno več tistih, ki zavračajo institucijo zakona in izberejo t. i. svobodno ljubezen ali pa preprosto sobivanje. Kot lahko vidimo, je to resen problem, na katerega moramo prepričljivo odgovoriti, kar pa nam omogoča samo Božja beseda.

Eden od filozofov, ki ga že poznamo, Kierkegaard, je zapisal: »Samo takrat, ko je ljubitidolžnost, samo takrat je ljubezen za vedno zavarovana pred sleherno spremembo; za večno je osvobojena v blaženi samostojnosti; zavarovana v večni blaženosti proti sleherni raztresenosti.« Na prvi pogled so to skrivnostne besede, toda njihov pomen je zelo preprost. Povedati hočejo: človek, ki resnično ljubi, hoče ljubiti za večno. Ljubezen potrebuje obzorja večnosti, če ne, ni drugega kot šala, »ljubek nesporazum« ali pa »nevarna zabava«, kot jo imenuje ta filozof, ki je sam človeško ljubezen globoko izkusil skozi trpljenje. Zato, globlje ko človek ljubi, z večjo tesnobo dojema nevarnost za svojo ljubezen, nevarnost, ki ne prihaja od drugih, ampak iz njega samega. On sam namreč dobro ve, da je nestalen in da bi se lahko jutri, Bog ne daj, utrudil in bi več ne ljubil. In ker sedaj, ko je ves v ljubezni, jasno vidi, kakšno nepopravljivo izgubo bi to prineslo, poskrbi in se »zaveže«, da bo ljubil za večno. Dolžnost obvaruje ljubezen pred nestalnostjo in jo zasidra v večnost.

Ko nam Božja beseda pokaže globok in življenjski odnos med dolžnostjo in ljubeznijo, med odločitvijo in institucijo, nam tako pomaga odgovoriti na gornje vprašanje in mladim ponuditi tehten motiv, da bi se »zavezali« ljubiti za večno. Dolžnost ljubiti zavaruje ljubezen pred obupom in jo napravlja blaženo in neodvisno, ker jo zavaruje pred strahom, da ne bi mogli ljubiti za večno. Kdor ljubi, je zares srečen, da »mora« ljubiti; to se mu zdi najlepša in najbolj osvobajajoča zapoved na svetu.

Podoba vsega tega je npr. zgodba o Odiseju. Ko se je vračal v domovino, je moral Odisej pluti po morju, kjer so prebivale sirene. Vedel je, da so številni mornarji, ko so pluli v njihovi bližini, omamljeni od njihovega petja doživeli brodolom. In ker je ljubil svojo ženo Penelopo in jo je hotel za vsako ceno spet videti, enako kot tudi svojo deželo Itako, kaj je storil? Naročil je svojim mornarjem, naj ga privežejo k ladijskemu jamboru in da ga v nobenem primeru ne smejo odvezati, čeprav bi jih on sam rotil, naj to storijo (svojim tovarišem pa je zalil ušesa z voskom, da tudi njih ne bi premamilo petje). Ko so pripluli do kraja, je Odisej omamljen od pesmi kričal in rotil, toda vrvi so ga rešile, in ko je minila skušnjava, je bil še kako vesel, da ni podlegel in da je bil še na poti proti domu. Ker se je svobodno dal privezati, se je rešil pred brodolomom.

»Zapoved« ali dolžnost ljubiti varuje ljubezen ne le pred utrujenostjo in željo, da bi se človek umaknil nazaj ter zamenjal predmet svoje ljubezni (v primeru zakona varuje pred ločitvijo), pa tudi pred drugo zastrašujočo nevarnostjo za ljubezen, ki se imenuje navada in ki poplitvi vse, ko ugasne sleherno radost in navdušenje. Dolžnost je vsak dan nova, za razliko od vzgiba, naravne privlačnosti, spontanega nagiba, ki pride in odide in s časoma neizogibno oslabi.

Za današnjega fanta je običajno, da po nekaj dneh poznanstva zahteva od dekleta »dokaz«, da ga ljubi, in vsi dobro vemo, kaj je ta dokaz in kaj lahko to za vse življenje stane dekle. To je izsiljevanje, ne pa znamenje ljubezni. In če to zanemarimo, kakšen dokaz je vendarle to? Kaj lahko dokaže? Zahtevati dokaz, ki je v tem, da zapravi nekaj dragocenega, je najbolj zanesljivo znamenje, da ni prepričan ne o lastni ljubezni ne o ljubezni dekleta. Kot da bi gledali kmeta, ki spomladi ob prvem soncu hiti na polje, da bi pospravil seno, ker ne zaupa v vreme, ki bo čez eno uro.

Da, neki »dokaz« bi bil; ne le da bi morali zanj prositi, ampak bi ga morali drugemu predvsem dati. Ta je: imeti pogum – potem ko sta se dovolj spoznala in je čas dozorel – da si podarita obljubo, ki bo za vedno. S to obljubo je, kot da bi drug drugemu rekla: »Hočem te ljubiti za večno in da bi bil(a) gotov(a), da bom to zmogel(la), se zavezujem s teboj, se poročiva.« Dekleta (vsaj večina izmed njih) hočejo prav to in imajo vso pravico, da to tudi zahtevajo, ko vidimo, koliko one same prve vložijo v avanturo ljubezni. Mnoge so tudi dovolj pametne in odločne, da uveljavijo to sveto pravico ter z nežnostjo in odločnostjo vodijo svojega fanta do te zrelosti. Druge pa, žal, ne; bojijo se, da bi ga izgubile. Kolikšna drama za same mladostnike, ki v teh spopadih pogosto zapravijo najlepši del svojega življenja in za vedno ogrozijo svojo prihodnost; za starše, ki so prisiljeni nemočno vse to spremljati; za družbo, na katero posredno padejo posledice napak na tem področju!

Ob sklepu se v našem razmišljanju vrnimo na področje vere in duhovnosti, kjer smo tudi začeli. Ljubezen je tema pesnikov; zlahka se človek zanjo navduši. Toda poezija ne zadostuje. Potrebna je milost. Milost pomeni pomoč, ki prihaja od zgoraj, ki ozdravlja našo sposobnost ljubiti, ki jo je ranila sebičnost, in podarja stanovitnost ter vztrajnost. Isti evangelist Janez, ki nam je v evangeliju posredoval »zapoved« ljubiti, nam v svojem prvem pismu pokaže izvir, iz katerega zajemamo moč, da bi to zapoved lahko uresničili. Pravi:

»Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.«

Pred »zapovedjo« ljubezni nam Bog daje »milost«, tj. »dar«, da jo lahko izpolnimo. On se je prvi »zavezal«, z nami je sklenil »zavezo«, in to »večno« zavezo. Učlovečenje je namreč njegova poroka s človeštvom. Ni nas ljubil prvi le enkrat, na začetku; vedno, vsak dan, vsak trenutek nas ljubi prvi. Mi lahko iz te ljubezni zajemamo moč, da ljubimo Boga, bližnjega, zakonca in da prejmemo odpuščanje vsakokrat, ko ne ljubimo.

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 106-109.