Pomenljivo sporočilo, ki nam ga Jezus podarja na današnjo nedeljo, prihaja iz podeželskega življenja. Uglašeno je na letni čas, v katerem živimo, ko že na marsikateri njivi iz zemlje poganja mlado zelenje, ki ga boža pomladni veter. Jezus v evangeliju pravi:

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.«

Vemo, da ne gre za osamljen primer učenja, ki ga Jezus zajema iz kmečkega življenja. Evangelij je poln prilik, podob in namigov iz poljedelstva, ki je bilo svoj čas (in je za marsikateri narod še danes) poklic, s katerim se ukvarja večina ljudi. Jezus spregovori o sejalcu, o delu na polju, o žetvi, o vinu, olju, smokvi, trti, trgatvi … o vsem. Toda Jezus se seveda ne ustavlja preprosto ob poljedelstvu. Podoba pšeničnega zrna mu služi za posredovanje pomembnega nauka, ki najprej osvetljuje njegovo osebno zgodbo, potem pa tudi življenje njegovih apostolov.

Pšenično zrno je predvsem Jezus sam. Kakor pšenično zrno je tudi on sam padel v trpljenje in smrt, spet vzklil in obrodil sad v svojem vstajenju. »Obilen sad«, ki ga je dal, je Cerkev, ki se je rodila iz njegove smrti; to je njegovo skrivnostno telo. Po krstu smo s Kristusom en sam klas; sv. Pavel pravi »en sam kruh« (prim. 1 Kor 10,17). Kruh, ki ga posvečujemo na naših oltarjih in ga prejemamo v evharistiji, v njegovi moči prihaja iz Jezusa, ki je pšenično zrno, padlo v zemljo.

S Kristusom je vstalo od mrtvih vse človeštvo, ne le mi, ki smo krščeni; ker je on umrl za vse, so bili vsi po njem odrešeni, tudi tisti, ki tega še ne vedo. Evangeljski odlomek sklene z naslednjimi pomembnimi besedami:

»Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.«

Ta zgodba o drobnem pšeničnem zrnu nam po drugi strani pomaga razumeti sebe in smisel našega bivanja. Kako, nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži (drug evangelist pravi izgubi) svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25; prim. Mt 16,25).

Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej! Kaj se zgodi s pšeničnim zrnom, ki odkloni, da bi padlo v zemljo? Ali prileti kakšna ptica in ga pozoblje ali se posuši in splesni v kakšnem vlažnem kotu, lahko pa ga zmeljejo v moko in pojedo, in je tako z njim konec. V vsakem primeru zrno samo v sebi nima prihodnosti. Če pa je posejano, bo vzklilo, ozelenelo, užilo pomladno toploto in poletno sonce. Deležno bo novega življenja, kakor lahko vidimo zdaj, spomladi, da se dogaja z jeseni posejanim semenom.

Na človeškem in duhovnem področju je pomen tega jasen. Če človek ne gre skozi preobrazbo, ki prihaja po veri in krstu, če ne sprejme križa, ampak ostane navezan na svoj naravni način bivanja in na lastno samoljubje, se z njim vse konča, njegovo življenje se izčrpa. Mladost, starost, smrt. Če pa veruje in sprejema križ v povezanosti s Kristusom, se pred njim odpre obzorje večnosti.

Čeprav ne pomislimo ravno na smrt, so že v tem življenju položaji, ki jih prilika o pšeničnem zrnu osvetli z žarki miru. Imaš načrt, ki ti je nadvse pri srcu; zanj si se trudil, postal je osnovni cilj tvojega življenja in kar naenkrat opaziš, da je vse propadlo, umrlo, na tleh. Propadel ali odvzet je bil tebi in zaupan nekomu drugemu, ki bo pobiral sadove. Spomni se na pšenično zrno in upaj. Naši najboljši načrti in dejavnosti (včasih celo sama vez med zakoncema in redovniški ali duhovniški poklic) morajo iti skozi to fazo navidezne teme in zimskega mraza, da bi se prerodili očiščeni in polni sadov. Če zdržijo preizkušnjo, so kot kaljeno jeklo, potem ko je bilo žareče potopljeno v ledeno mrzlo vodo.

Posebej bi rad izpostavil dva primera, ki ju lahko prilika o pšeničnem zrnu osvetli in pomaga pozitivno razrešiti. Neka žena je o sebi povedala: »Sem samska učiteljica, nikoli nisem imela fanta, niti kakšne simpatije, čeprav sem si to že od dekliških let želela. Sprašujem se, kako to, da nisem na nikogar čustveno navezana, še toliko bolj, ker sem po značaju zelo odprta do drugih.«

Ta žena (in toliko drugih ki so v enakem položaju) se je znašla pred izbiro: ali se bo še naprej vse življenje vrtela okrog tega problema, ga zagrenjeno objokovala (kar pomeni, da sploh ne živi!), ali pa bo sprejela ta položaj, se spravila s seboj in se zavedela, da to nikakor ni vse njeno življenje. Okrog nje in tudi v njej sami je vse polno možnosti, ki čakajo, da se izrazijo preko drugih vezi in kanalov. Je kakor nekdo, ki ima pšenično zrno in ga lahko še naprej trdno drži v stisnjeni pesti, dokler se ne posuši in ne umre, ali pa ga izroči zemlji. Izročiti ga zemlji v tem primeru pomeni se zaupati Očetovi volji, toda ne trpno, ampak v zaupni izročitvi njegovi previdnosti. Sicer pa, kdo je lahko gotov, da je zanjo ali zanj najboljša stvar, da se poroči? Za koliko žena poročenost sploh ni največja sreča njihovega življenja, ampak morda največji križ!

Srečal sem ljudi, ki so potem, ko so končno le sprejeli in o stvari sploh niso več razmišljali, nepričakovano opazili, kako se uresničujejo njihove sanje. Srečali so življenjskega sopotnika ali sopotnico in so ga sprejeli, ne več kot izpolnitev naravnih želja, ampak kot dar in Božji odgovor na vero.

Drugi pa so živeli kakor prej in se niso poročili, ampak so odkrili zanimanje in cilje, ki so izpolnili njihovo življenje. Resnične, ustvarjalne interese, ne kakih nadomestkov. Odnos med zakoncema je prav gotovo življenjsko pomemben, ni pa edini. Moški in ženska imata vrednost tudi sama v sebi kot posameznika, ne le kot partnerja ali polovica nekoga drugega. Mi duhovniki in sploh neporočeni se res ne čutimo polovične osebe. Prej omenjena žena je dodala: »V šoli se dobro počutim, spreminjam se in zdi se mi, da sem drug človek. Moja naklonjenost je namenjena skoraj izključno učencem, ki jih spremljam v dejavnostih, ki naj bi jim pomagale pri boljšem izražanju in motivaciji. Kot prostovoljka se posvečam tudi tujcem.« Ali ni vse to čudovit način samouresničevanja in »rodovitnosti« lastnega življenja?

Prilika o pšeničnem zrnu mi kliče v spomin tudi srečno poročene žene, ki pa ne morejo imeti otrok, čeprav si jih želijo bolj kot vse drugo na svetu. Ena izmed njih je svojo zgodbo zapisala. Po šestih letih neuresničenega pričakovanja otroka je bila – tako izpoveduje sama – žalostna, razočarana, prevzemala jo je globoka žalost, ker je bil edini cilj njenega življenja – imeti svojega otroka. Če je bila uspešna na vseh drugih področjih, zakaj ne bi bila tudi na tem? Postala je zagrenjena, šlo je celo tako daleč, da je zasovražila vse žene, ki jih je videla z otrokom v naročju. Usihati je začel tudi njen zakon, ker je bil zožen le na ta edini namen. V očenašu ni več zmogla reči: »Zgôdi se tvoja volja«, iz strahu, da bo to Bog vzel kot odpoved z njene strani, da bi imela otroka. To je bilo pšenično zrno, ki ni hotelo pasti v zemljo in umreti.

Po letih upornosti in boja je končno s pomočjo vernih prijateljev v molitvi zbrala pogum ter se izročila Bogu v veri: če ji je dal »materinsko srce«, tega ni storil zato, da bi ostalo prazno in nerodovitno. Vso noč je prejokala, toda končno je dovolila, da je njeno zrno padlo in vedrina se ji je spet povrnila. Z možem sta začela postopek za posvojitev, ki se je, v nasprotju s pričakovanji, končal v nekaj tednih. Ko je prvič vzela v naročje posvojenega otroka, je takoj razumela, da ji je Bog dal materinsko srce. »Z njo,« sklepa svoje pričevanje, »me je Bog še bolj blagoslovil, kot če bi mi dal deklico, ki bi bila povsem moja. Čudež, ki nama ga je naklonil, ni le v tem, da nama je dal čudovito živahno deklico, ampak da me je osvobodil edine stvari, ki me je vezala in zadrževala daleč od Boga: moje obsedenosti, da bom sama odločala o svojem življenju.«

Kot vedno tudi tokrat ugotavljamo, da evangelij ni daleč, ampak zelo blizu našemu življenju. Tudi ko nam pripoveduje zgodbo o drobnem pšeničnem zrnu. Ob koncu bomo ta pšenična zrna, ki padejo v zemljo in umrjejo, mi sami, naša telesa bodo izročena zemlji. Toda Jezusova beseda nam je danes zagotovila, da bo tudi za nas prišla nova pomlad. Vstali bomo od mrtvih kot čudovito zeleno žito na njivah, ki ne bo več umrlo.

Vir: Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 80-83