Dogodek o ženi, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, je umeščen na današnjo nedeljo, ko smo že blizu velike noči; krajevno je umeščen v bližino Jeruzalemskega templja, časovno pa v bližino konca Jezusovega življenja. Začenja se takole:

»Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil«.

Dogodek o prešuštnici je v Janezovem in ne v Lukovem evangeliju, ki ga letos prebiramo. Toda njegova vsebina je tako blizu duhu tega evangelista, da je bogoslužju zelo primerno, da ga beremo neposredno za tem, ko smo brali priliko o izgubljenem sinu. To nam govori o tem, da je resničnost še lepša od prilike. V priliki je starejši sin, ki je ostal doma in je bil zelo užaljen zaradi odpuščanja, ki je bilo s takšno lahkoto naklonjeno mlajšemu sinu; v današnjem resničnem dogodku pa starejši sin – Jezus ni ostal doma, ampak je šel sam iskat mlajšega sina, da bi ga privedel domov. Prešuštnica je ena od tolikih izgubljenih ovc, ki jih Jezus na svojih ramenih prinese nazaj v stajo.

Dogodek s prešuštnico je mala drama v dveh dejanjih oz. prizorih. V prvem prizoru so številne osebnosti: tožniki, žena, Jezus; v drugem pa sta le dva: Jezus in žena. Preberimo to, kar se nanaša na prvo dejanje:

»Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: ‘Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?’ To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: ‘Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.’ Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje«.

V mislih obnovimo prizor. Jezus uči. Nenadoma se krog poslušalcev odpre, da bi omogočili prehod neki ženi, ki jo pred seboj poriva glasna skupina farizejev. Porinejo jo predenj, se postavijo v polkrog, morda s prekrižanimi rokami in vprašajo: »Kaj pa ti praviš?«. Niso prišli, da bi vprašali za mnenje, ampak, da bi mu nastavili past, podobno kot takrat, ko so ga vprašali, če je prav, da se cesarju plačuje davek. Past je bila v naslednjem: če bo rekel, naj je ne kamnajo, nasprotuje Mojzesovi postavi in bi ga lahko obtožili kot prestopnika; če pa reče, naj jo kamnajo, bo končno izgubil priljubljenost dobrega in usmiljenega učitelja v odnosu do grešnikov, ki zbuja pri ljudeh naklonjenost.

Jezus ne spregovori. Skloni se in s prstom piše po tleh. Morda mora tudi on nekoliko razmisliti, morda hoče preizkusiti namene sogovornikov. Končno povzdigne pogled in pravi: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo«. Stavek, ki je tako značilen za Jezusovo kleno govorico. Podoben je stavku, s katerim je razrešil vprašanje glede dajanja davka cesarju: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega«. S tem, da je prenesel pogovor na raven, ki je globlja od ravni njegovih sogovornikov, je presekal vozel.

Bilo je, kakor da bi s tem stavkom nenadoma privzdignil pokrov z vesti slehernega od njih. Jezus je imel izjemen dar, da je »videl v srce«. Vedel je, kaj je bilo v srcu ljudi, ki so bili pred njim in ti so se včasih tega tudi zavedali. Molk je postal težak in neznosen; najstarejši so začeli potihoma odhajati, morda so se zbali ob misli, da bi jim Jezus pomagal pogledati v njihovo preteklo življenje, da bi videli, če so res brez greha, vključno s tem, ki so ga očitali ženi. Oni so dobro vedeli, da dekalog ne prepoveduje le telesnega prešuštva, ampak tudi »poželenje žene drugega«!

Drugo dejanje: Jezus sam s prešuštnico:

»Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: ‘Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?’ Rekla je: ‘Nihče, Gospod.’ In Jezus ji je dejal: ‘Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!’«.

Sodišče se je razšlo; v dvorani sta ostala samo sodnik in obtoženka. Doslej je bil Jezus sklonjen k tlom; zdaj pa se vzravna in pogleda ženo: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?«. »Žena« na Jezusovih ustnicah ta beseda ne zveni prezirljivo, kot je zvenela na ustnicah tožiteljev ( »ta žena … žene, kakor je ta« ), ampak je bila polna časti in spoštovanja. Prav s to besedo se je obrnil s križa k Materi: »Žena, glej tvoj sin«. Kdo ve s kakšnim tonom je žena v molku, ki je sledil odhodu tožnikov, odgovorila Jezusu: »Nihče, Gospod«. In Jezus: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več«.

S takšnim dejanjem Jezus ni zanikal Mojzesove postave, ampak je le razodel začasnost in omejenost nekaterih njenih predpisov. Glede podobnega določila proti ženskam (o ločitvenem listu) pravi: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8). Tudi v tem primeru Jezus ni prišel, da bi odpravil postavo, ampak da bi jo dopolnil. On je edini brez greha; edini, ki bi lahko vrgel kamen in bi odprl pot pravičnost postave. Toda on se odpove pravici obsodbe, »nima veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi« (Ez 33,11).

Ko je minil strah, je žena občutila tisti usmiljeni pogled kakor balzam, ki ji je segel do srca. Noben moški je še nikoli ni tako pogledal! Koliko novega zaupanja je moral vliti ženi tisti »pojdi!«. V tistem trenutku je pomenil: vrni se in živi, upaj, vrni se domov; naj se ti povrne tvoje dostojanstvo žene; zgolj s svojo navzočnostjo oznanjaj ljudem, da ne obstaja le postava, ampak tudi milost; da na svetu ni le pravičnost, ampak tudi usmiljenje.

Če hočemo razumeti, kaj je morala izkusiti žena, bi morali pomisliti na obsojenko na smrt, ki ji prijateljica nenadoma sporoči, da je bila pomiloščena. Še pred minuto je bila prešuštnica obsojenka na smrt tik pred izvršitvijo kazni; zdaj pa lahko svobodna odide. Vendar je še nekaj več: v njenem primeru ji ni odpuščena le kazen, ampak je izbrisna tudi krivda. Osvobojena ni le odzunaj, pred ljudmi, ampak tudi odznotraj, pred Bogom. Ona je opravičena, kakor cestninar, ki je zapuščal tempelj.

Ta evangeljska stran je kristjane vedno nekoliko begala. Šele pred kratkim je bila uvrščena v nedeljsko bogoslužje. Težave glede uvrščanja tega besedila v svetopisemski kanon so razložljive z dejstvom, da ga številni stari kodeksi izpuščajo. V obdobju, v katerem je bilo prešuštvo greh, za katerega v Cerkvi ni bilo odpuščanja, je razumljivo, da je Jezusova drža, ki prešuštnici ne naloži niti poštene pokore, ljudi begala. Več razlogov je bilo torej, da so ta evangeljski odlomek, če so že nanj naleteli, preprosto odstranili, kot pa da bi ga vnesli, če ga v besedilu ni bilo. Nimamo torej resnega razloga, da bi dvomili o zgodovinskosti dogodka, četudi ne bi bil Janez, ki je zapisal pripoved.

Jezus v takratnih okoliščinah ni hotel poudariti, da prešuštvo ni greh, ali da je nepomemben. V besedilu ga, čeprav zelo obzirno, izrecno obsodi z besedami: »Ne gréši več«. Prešuštvo namreč ostaja uničujoči greh, ki ga nihče ne more dolgo in mirno prenašati na vesti, ne da bi z njim uničil poleg lastne družine tudi svojo dušo. Ta greh pahne človeka v neresnico, ga sili, da se skoraj nenehno pretvarja in živi dvojno življenje. Ne gre le za varanje sozakonca, ampak tudi samega sebe. Jezus torej nima namena odobravati ženinega dejanja, ampak hoče obsoditi držo tistega, ki je vedno pripravljen odkrivati in obsojati greh drugih.

Toda bodimo pozorni, kajti tukaj tvegamo, da bi bili mi tisti, ki bi vrgli prvi kamen! Obsojamo farizeje iz evangelija, ker so tako neusmiljeni do napak bližnjega, pri tem pa se morda ne zavedamo, da mi delamo popolnoma isto, kar počno oni. Mi proti tistim, ki delajo napake, ne mečemo več kamnov (civilni zakon bi nam to tudi prepovedal!), pač pa mečemo vanje blato, jih opravljamo in obrekujemo, kritiziramo. Če kdo iz kroga naših znancev pade, ali pa se o njem nekaj šušlja, se nad tem takoj pohujšujemo, kakor omenjeni farizeji. Vendar pogosto ne zaradi tega, ker bi zares obsojali storjeni greh, ampak ker obsojamo grešnika. Kajti ob očitnem slabem obnašanju drugega želimo nezavedno povzdigovati lastno poštenost. Evangelij, ki smo ga premišljevali, nam predlaga močno zdravilo za to zelo slabo navado. Pošteno se preverimo in to z Božjimi očmi in zelo hitro bomo začutili potrebo, da bi tekli k Jezusu in ga prosili odpuščanja za naše grehe, ne pa obsodbe za druge.

Razlage tega evangeljskega odlomka ne moremo skleniti, ne da bi omenili tiho a veličastno revolucijo, ki se dogaja v njem. Tista žena, ki so jo pahnili po tleh, ki se vsa trese od strahu in jo številni moški namrščeno gledajo zviška, ponižana in brez možnosti, da bi se branila, je žal natančna podoba vsega tistega, kar je pomenila žena v takratni družbi: bila je zapostavljena tudi glede greha. Kje je bil moški, ki je z njo grešil? Ali ni bil tudi on kriv?

Toda zakaj bi se pohujševali nad preteklostjo? Ali se nekaj podobnega ne dogaja tudi danes, recimo glede svari, ki se tičejo prostitucije? Le ta med ljudmi še vedno ostaja problem, ki se tiče žensk (Za prostitutko ni niti moške oblike besede!), vendar vsi dobro vemo, kakšen je pri tem delež moških, pa ne le tisti, ki dejansko zahajajo k njim, ampak predvsem tistih, ki jih novačijo, prisilijo in izkoriščajo. Koliko poniževanja in podrejanja žene znotraj družine in družbe je še vedno v nekaterih deželah in kulturah, ko žena možu ni družica, ampak je njegova lastnina. Jezus se takšnemu položaju zoperstavi in razkrinka krivičnost. Kdorkoli se danes bori, da bi dal ženi polno dostojanstvo in enake pravice pred Bogom, pred ljudmi in pred Cerkvijo, najde v Jezusu – pa naj se tega zaveda ali pa ne – predhodnika in zaveznika, ki ga ne more spregledati.

Preden sklenemo, odmislimo vse in vsakega, ter še enkrat prisluhnimo Jezusovo blago besedo iz današnjega evangelija, kakor da jo izreka brez razlike vsakemu od nas: »Jaz te ne obsojam: pojdi in odslej ne gréši več«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 96-101. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap