Evangeljski odlomek današnje nedelje nam predstavi veren povzetek Jezusovega običajnega dne. Ko je Jezus prišel iz shodnice, kjer je učil, se je odpravil v Petrovo hišo in ozdravil taščo, ki jo je tresla mrzlica; na večer so mu prinašali bolnike in on jih je veliko ozdravil; zjutraj, ko je bilo še temno, je vstal in se umaknil na samoten kraj ter molil; potem pa je spet odšel na pot, da bi oznanjal evangelij tudi v drugih krajih.
Iz te zanesljive pripovedi (Marko je zbral Petrove spomine, nekaj od povedanega se je zgodilo celo v njegovi hiši!) lahko sklepamo, da so se v Jezusovem dnevu prepletali skrb za bolne, molitev in oznanjevanje Božjega kraljestva. Tokrat posvetimo naše razmišljanje Jezusovi ljubezni do bolnih in še splošneje izkušnji bolezni, kajti običajno v tem letnem času (11. februarja, na god lurške Matere Božje) obhajamo svetovni dan bolnikov.
Približno tretjina evangelija pripoveduje o Jezusovi skrbi za bolne. Ob oznanjevanju Božjega kraljestva zavzema skrb za bolne stalno mesto v poslanstvu, ki ga zaupa apostolom:
»Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2).
Jezus je zares »zdravnik duš in teles«. Cerkev je na dva načina nadaljevala to njegovo poslanstvo: na duhovni način, ko moli za bolne in jim podeljuje bolniško maziljenje; ter v gmotnem in praktičnem smislu, ko ustanavlja bolnišnice, zavetišča za gobavce in mnogovrstne ustanove za bolnike.
Družbene spremembe v 20. stoletju so globoko spremenile položaj bolnih. Medicina je sposobna zdraviti številne bolezni, ki so nekoč pomenile skorajšnjo smrt. V številnih primerih znanost ponuja veliko upanja, da ozdravimo ali vsaj zelo podaljšamo čas razvoja, ko gre za neozdravljive bolezni. Tudi medicina je za človeka posredno dar od Boga, ker mu je on dal razum. »Izkazuj zdravniku zaradi njegovih uslug spoštovanje, ki mu gre, tudi njega je namreč ustvaril Gospod,« pravi Sveto pismo (Sir 38,1). Toda bolezen in smrt nista in tudi nikoli ne bosta dokončno premagani. Sta del človeškega bivanja. Poglejmo, kaj lahko stori vera, da bi olajšala to človeško stalnico in ji dala določen smisel. Tu je potrebno po eni strani spregovoriti bolnikom, po drugi pa tistim, ki zanje skrbijo doma ali v bolnišnicah.
Najprej spregovorimo o bolnikih. Tudi na tem področju je Kristusov prihod prinesel veliko novost. Pred Kristusom so menili, da je bolezen tesno povezana z grehom. Ne le v splošnem, da so namreč bolezni, bolečine in smrt na neki način posledice greha, ampak tudi v neposrednem pomenu. Ljudje so bili prepričani, da naj bi bila bolezen vedno posledica nekega osebnega greha, za katerega je potrebno zadostiti. »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«, so spraševali Jezusa o sleporojenem (Jn 9,2). Na gobavost, ki so se je najbolj bali, so gledali celo kot na neko notranje grešno stanje (danes vemo, da je bolezen kakor vse druge in je deloma ozdravljiva).
Z Jezusom se je glede tega nekaj spremenilo. »On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni« (Mt 8,17). Na križu je dal nov smisel človeški bolečini in tudi bolezni: to ni več kazen, ampak razlog odrešenja. Bolezen povezuje z njim, posvečuje, prečisti dušo, pripravlja dan, ko bo Bog obrisal vse solze in ne bo več bolezni, ne joka, ne bolečine. Po dolgem okrevanju, ki je sledilo atentatu na Trgu sv. Petra, je papež Janez Pavel II. napisal pismo o trpljenju, v katerem med drugim pravi: »Trpeti pomeni isto kakor postati posebej sprejemljiv, posebej odprt za delovanje odrešenjskih božjih moči, ki jih je Oče v Kristusu ponudil človeštvu« (Janez Pavel II., Okrožnica o odrešenjskem trpljenju, CD 21, št. 23). Kot da bi bolezen in trpljenje odpirala med nami in Jezusom na križu poseben komunikacijski kanal.
Bolezen je ustvarila številne svetnike. Sv. Ignacij Lojolski se je spreobrnil potem, ko je ranjen dolgo negibno ležal v postelji. Neki postanek, ki ga povzroči bolezen, je pogosto priložnost, da se ustavimo, se zagledamo v lastno življenje, najdemo sami sebe in se naučimo razlikovati stvari, ki imajo resnično vrednost. Pisatelj Italo Alighiero Chiusano je takole opisal bolezen, ki je potrkala na vrata njegovega življenja (prepričan sem, da se bodo v njegovi analizi mnogi prepoznali): »Doleti te bolezen in od danes do jutri moraš računati z nedejavnostjo, čeprav kratko, s trpljenjem, čeprav omejenim, s smrtjo, čeprav je na videz še daleč. Postaneš predmet namesto oseba, ‘stvar’, s katero upravljajo drugi, ‘pacient’ čeprav premalo potrpežljiv (paziente v italijanščini pomeni potrpežljiv, vztrajen, pa tudi bolnik; op. prev.). In tedaj se začneš – če tega nisi storil že prej – globoko spraševati o sebi, morda celo brez zavedanja Božje perspektive.« Ko zbolimo, je prav, da molimo za lastno zdravje. Včasih Bog usliši našo molitev in nam nakloni zdravje, če ve, da je to v naše večno dobro. Toda bolje je, da se uklonimo Božji volji, kakor je to storil Jezus v Getsemaniju:
»Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.«
Tako niso več pasivni člani Cerkve, ampak še bolj dejavni, še dragocenejši. V Božjih očeh je lahko ena ura vdanega prenašanja trpljenja vredna več kot vse dejavnosti po svetu, ki jih ljudje storijo le zase. Vsi duhovniki priznavamo, da nam pri oznanjevanju Božje besede prihaja neprecenljiva pomoč prav od tolikerih bolnikov, ki podpirajo naše poslanstvo.
Zdaj pa posvetimo nekaj besed tudi tistim, ki morajo poskrbeti za bolnike; tu mislim, da so zajeti kar vsi, kajti ne verjamem, da bi bila kje družina, v kateri ni tudi kakšnega bolnika. Da ne govorimo o onih, ki jim je strežba bolnikom poklic: zdravniki, bolničarke, prostovoljci, medicinske sestre. Velikokrat sem lahko občudoval iskreno predano služenje in človečnost številnih zdravnikov. Vem, da ni vedno tako; toda ne smemo posploševati in spregledati ljubezni in žrtvovanja, ki se razdaja v zdravstvenih ustanovah. Preko številnih ljudi, ki se posvečajo skrbi za bolne, je, kakor da bi se Jezus sam še naprej ljubeče sklanjal nadnje. Tudi veliko nevernih zdravnikov se požrtvovalno razdaja za bolnike. Jezus pravi tudi njim: »Vse to ste meni storili!«
Na par stvari bi pa vendarle rad spomnil. Bolnik gotovo potrebuje oskrbo, še bolj pa potrebuje upanje. Nobeno zdravilo mu ne pomaga toliko kot upanje zdravnika, ki ga sliši reči: »Vi se boste izvlekli!« Ko to lahko storimo brez prevare, moramo vlivati upanje. Upanje je za bolnika najboljši »kisikov šotor«. In tudi ljubezen. Slavna hvalnica ljubezni, ki jo najdemo pri sv. Pavlu, je namenjena vsem kristjanom, še posebej pa velja za tiste, ki se ukvarjajo z bolnimi:
»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva … ni brezobzirna, ne išče svojega … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4 sl.).
Bolnika ne smemo prepustiti njegovi osamljenosti. Eno izmed del usmiljenja je obiskovanje bolnikov in Jezus nas je opozoril, da se ena od točk poslednje sodbe tiče prav tega: »Bolan sem bil in ste me obiskali … Bolan sem bil in me niste obiskali« (Mt 25,36.43). Temu področju moramo pripisati rek: »Ne opuščaj pomembnega zaradi nujnega!« Obiskati bolnika, pa čeprav le za nekaj trenutkov, je nekaj pomembnega. A ker pogosto ni nujno, odlašamo in se za to odločimo šele, ko morda več ne koristi.
Stvar, ki jo za bolne lahko vsi storimo, je molitev zanje. Skoraj vsi bolniki iz evangelija so ozdraveli, ker jih je nekdo Jezusu predstavil in ga je zanje prosil. Najpreprostejša molitev, ki jo lahko vsi sprejmemo za svojo, je tista, ki sta jo sestri Marta in Marija naslovili na Jezusa, ko je bil njun brat Lazar bolan: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan!« Nič drugega nista dodali.
Sklepam z željo vsem bolnim, naj čim prej ozdravijo in se vrnejo k svojemu delu, v ljubečo bližino svojih dragih, še z enim razlogom več, da bodo hvaležni Bogu in cenili življenje.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 186-190. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.