Današnji evangelij je prilika o izgubljenem sinu. Te prilike z našimi besedami razlage ne moremo izboljšati, lahko jo le razvodenimo. Gre za zgodbo in kot taki gre prisluhniti. Moja naloga bo, da posodim glas Jezusu, da bo danes med nami ponovno zazvenela. Po vsakem odstavku se bom ustavil le toliko, da bi kakšno pomembno stvar na kratko podčrtal, da ne bi odplavala mimo nas.

»Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ‘Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!’ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje«.

Koliko žalosti je v tem prvem prizoru! Sin nima niti ene same besede hvaležnosti za svojega očeta. Niti pomisli ne na znoj, ki je verjetno stal očeta, da je prišel do vsega tistega premoženja. Oče je le še posrednik dediščine. Zanima ga le očetovo premoženje, ne pa njegovi nasveti, vrednote, ljubezen. Zahteva delež dediščine, kakor da bi bil oče že mrtev. Premoženje, »ki mi pripada«: zaveda se, da je sin le zato, da lahko uveljavi svojo pravico do dediščine.

Jezus se ni kar iz nič izmislil te zgodbe, ki jo pripoveduje v svoji priliki, ampak jo je, žal, povzel iz življenja. Gre za položaj, ki je tudi danes precej bolj pogost, ko je bil v njegovem času. Mladostniki, ki odhajajo od doma in za seboj zaloputnejo vrata; ki z drogo ali s kakšno drugi neurejenostjo zapravijo očetovo premoženje in ko so potrošili denar, se brez sramu vrnejo in prosijo še za več, namesto da bi se opravičili. Ne bom nadaljeval o tem, kajti dejansko stanje glede tega je zelo različno in veliko bolj žalostno, kot si sploh lahko predstavljamo in koliko staršev vse to izkuša. Nadaljujmo z branjem:

»Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal«.

Zdaj vemo, kaj je nameraval narediti s svojim deležem dediščine. Ni jo namenil kot temelj, na katerem bi on sam gradil bodoče življenje, ampak za »razuzdano življenje« (starejši sin bo kasneje rekel, da je »z vlačugami uničil očetovo premoženje« ). Izid je kot običajno v takih primerih: ko zmanjka denarja, prijatelji poniknejo. Mladenič se je znašel sam, brez vsega, pasel je svinje. To za današnje mlade gotovo ni ne vem kako vabljivo delo, toda za takratnega Juda je bila to največja sramota, ker so imeli prašiče za nečiste živali. Berimo dalje:

»Šel je vase in dejal: ‘Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.’ In vstal je ter šel k očetu«.

Na začetku spremembe je trenutek, ko mladenič »gre vase«. Od trenutka, ko reče sam pri sebi: »Grešil sem«, je že nov človek. Vse nadaljevanje je le izpolnjevanje sprejete odločitve. Koliko neverjetnih stvari se običajno porodi iz poguma, da človek gre vase, da se razgali pred svojo vestjo. Pojdimo naprej.

»Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ‘Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin’«.

Od tega trenutka glavni junak ni več sin, ampak oče. Če ga je zagledal, »ko je bil še daleč«, je to zato, ker od tistega dne, ko je sin odšel, ni nehal pogledovati proti obzorju. »Tekel je in ga objel«. Nikakršne omembe kazni, navajanja razlogov, nobenih očitkov. Ne zadrži ga občutek dostojanstva, ki bi zadrževala starčka, da bi stekel naproti. Žene ga očetovski čut.

Rembrandt je na slavni sliki poustvaril trenutek, ko sin pade na kolena pred očetove noge, da bi se mu izpovedal. Na tej sliki nas zelo nagovarja izraznost očetovega obraza in nežnost, s katero polaga svoje roke na ramena mladeniča. Od vsega tistega, kar je ta mladenič odnesel od hiše, mladeniču na sliki ne ostane drugega kakor bodalo (ki so ga v tistem času vsi nosili s seboj za obrambo pred zvermi), raztrgana obleka in ponošeni sandali. Iz te slike lahko razberemo, zakaj se je zgodilo to, kar beremo v nadaljevanju prilike:

»Oče pa je naročil svojim služabnikom: ‘Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden’. In začeli so se veseliti«.

V tej priliki je vse presenetljivo. Bog ni bil ljudem še nikoli predstavljen s takšnimi potezami. Ta prilika se je sama od sebe dotaknila več srca, kot pa vsi nagovori pridigarjev skupaj. Ima neverjeten vpliv na človekov um, srce, domišljijo, spomin. Zna se dotakniti najrazličnejših strun: objokovanje, sramovanje, hrepenenje.

Jezusu te podobe Boga ni bilo potrebno ustvariti iz nič; tako rekoč jo je pil z materinim mlekom. On, ki je »Sin v Očetovem naročju« je privedel do popolnosti podobo Boga, ki jo najdemo v samih vrhuncih svetopisemskega razodetja. Pri prerokih je govora o Bogu, ki »mu močno bije srce«, katerega »notranjost prekipeva od sočutja« vsakokrat, ko se spomni Efraima, svojega prvorojenca, ki ne kaže svojega jeznega obličja in ne ohranja svoje jeze za vedno, ampak je vedno rad usmiljen.

Morda je prav to najgloblja vez med Judi in kristjani. Nimamo le skupnega »očeta Abrahama«, ampak tudi skupnega »Boga Očeta«. Isto očetovo obličje žari in razsvetljuje obe veri. Ne povezuje nas le dejstvo, da tako eni kot drugi častimo enega Boga in smo oboji monoteisti, ampak nas še bolj povezuje to, da imamo tako eni kot drugi edinega Boga, ki je poln nežnosti in sočutja.

V naši priliki je govora tudi o starejšem sinu, ki ostane doma in je užaljen zaradi – tako je prepričan on – preblage očetove drže do mlajšega sina. V preteklosti so včasih pomislili, da naj bi ta »starejši sin« iz prilike predstavljal Judovsko ljudstvo, ki naj bi bilo užaljeno zaradi tega, ker se je Jezus obračal k poganom in grešnikom. Vendar to ne drži. Gotovo ni v tem negativnem pomenu Janez Pavel II. v rimski sinagogi Jude imenoval »naši starejši bratje«! Starejši bratje so zato, ker so prej, kakor mi, verovali v istega Boga, v katerega verujemo tudi mi.

Gotovo pa so bili v Jezusovem času med Judi tudi starejši bratje v negativnem pomenu. Nekateri pismouki in farizeji so bili fanatično zaverovani v postavo, kratkovidni in zaprti za kakršno koli možnost vesoljnosti odrešenja. To so bili tisti, ki jim je Jezus nekega dne namenil trdo besedo: »Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,13). Toda tovrstni »starejši bratje« so tudi med nami kristjani in včasih se žal znajdejo tudi v spovednicah med tistimi, ki bi morali v svoji službi poosebljati očeta iz naše prilike, ne pa starejšega brata v njegovi strogosti in očitkih. Oče je tisti, ki mu je pomembna ena sama stvar: da se je sin vrnil; starejši sin pa je tisti, ki mu je pomembno, da je brat »z vlačugami uničil premoženje«. Pogosto določa držo nepopustljivosti napačen čut za pravičnost, ki je posledica vzgoje ali pa značaja. Nekateri ljudje so strogi do sebe in do drugih, evangelij pa želi, da smo strogi do sebe, do drugih pa usmiljeni.

Nekateri kristjani, ki so enkrat doživeli tovrstno negativno izkušnjo, so se zaobljubili, da ne bodo več pristopili k spovedi in so – žal – to besedo tudi držali. Toda ni prav, da bi se odrekli tako velikemu daru zaradi tovrstne nezgode. V tem času priprave na veliko noč bi morala – nasprotno – v srcih mnogih ljudi vznikniti odločitev mladeniča iz prilike: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem!«.

Koliko ljudi je v zakramentu sprave izkusilo isto, kar je doživel izgubljeni sin. To so najlepši spomini in veselje v življenju duhovnika. Ljudje, ki odhajajo objokani, ker so se dobesedno rodili v novo življenje in včasih javno povedo: »Bil sem mrtev in sem oživel«. Evharistija je praznična pojedina, ki jo Bog pogrinja za vsakega otroka, ki se vrne. Zakaj bi se je izogibali in to samo zaradi tega, ker imamo odpor do spovedi.

Naj sklenem s Pavlovimi besedami iz današnjega drugega berila, ki so najboljši zaključek prilike:

»Bog je v Kristusu spravil svet s seboj s tem, da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 91-95. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap