Evangelij današnje nedelje je prilika o farizeju in cestninarju. Uvodni stavek, kakor je običajno za dramsko delo, predstavi osebe:

»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar«.

En sam stavek, tudi ta klen, ob koncu opiše izid dogajanja:

»Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne”.

Ob vstopu v tempelj sta si bila oba, pa čeprav sta pripadala različnim verskim in socialnim skupinam, med seboj zelo podobna. Ko pa sta odhajala iz templja, sta si bila radikalno različna. Eden je »opravičen«, kar pomeni, da je oproščen, da mu je odpuščeno, da je pomirjen z Bogom in je postal nova stvar; drugi pa je ostal to, kar je bil na začetku, morda je svoj položaj pred Bogom celo poslabšal. Eden je bil deležen odrešenja, drugi pa ne.

Kaj sta ta dva naredila tako različnega v tistem kratkem času, ko sta bila v templju, da sta bila deležna tako nasprotnega rezultata? Jezus nam to razloži, ko nam predstavi delovanje obeh oseb. Stori kot televizijski snemalec: potem, ko je posnel kader, ki prikaže celotno prizorišče, se ločeno osredotoči na enega in na drugega glavnega igralca in ju vsakega posebej postavi v prvi plan. Objektiv je usmerjen predvsem na farizeja.

»Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim’«.

Analizirajmo malo ta opis. Farizej začne z besedami: »Bog, zahvaljujem se ti …«. Začetek je dober. Začeti molitev z zahvaljevanjem Bogu je nadvse priporočljivo. A bodimo zelo pozorni. Za kaj se farizej zahvaljuje Bogu? Zaradi Boga samega? Ne, ampak zaradi samega sebe; pravi namreč: »Da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar«. V skrajnem primeru bi bila lahko njegova molitev vredna, da jo imamo za hvalno, če bi vse to pripisal Božji milosti. Vendar ne; on pripisuje njegovo držo: »nisem kakor drugi ljudje« lastnim delom: dejstvu, da se posti in daje desetino.

Običajno je mišljenje, da je farizej človek na mestu, »brezhiben v izpolnjevanju postave«, njegova edina napaka je, da mu manjka ponižnosti. Toda verjetno to ne bo povsem držalo. Jezus – tako beremo v uvodu – je povedal to priliko »nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični«. Ne da so bili pravični, ampak da so se imeli za take. Kaj je dejansko storil farizej? On si je tako rekoč ukrojil moralo, kakor obleko po svoji meri. Na svojo pest je določil, katere stvari so tiste, ki odločajo, kdo je pravičen in kdo je grešnik, kdo je dober in kdo je slab. Zanj so to naslednje stvari: ne biti grabežljivec, ne biti krivičnik, ne prešuštvovati, postiti se dvakrat tedensko in dajati desetino. Pomembne so tiste stvari, ki jih on izvršuje, druge pa ne. Napravil si je avtoportret. Na ta način človek iz soočenja vedno pride kot zmagovalec.

Farizej, na primer, ne opazi, da je iz svojega pogleda izpustil zelo pomembno točko postave, t.j. ljubezen do bližnjega. Ta sploh nima mesta v njegovem idealu popolnosti, če on vse druge mirno označuje kot grabežljivce, krivičnike in prešuštnike in s takim zaničevanjem gleda na cestninarja v neposredni bližini. In vendar je, kot vsi poznavalci postave, dobro vedel, da je ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe, največja med vsemi zapovedmi (prim. Lk 10,25 sl.).

Toda farizejeva drža je zgrešena še zaradi enega, še resnejšega razloga. On je popolnoma zamenjal vlogi Boga in sebe. Boga je naredil za dolžnika, sebe pa za upnika. On je storil nekaj dobrih del in sedaj stopa pred Boga, da bi prejel, kar mu pripada. Kaj v tem primeru stori Bog posebnega in velikega? Nič več kot to, kar stori prodajalec, ki izroči blago človeku, ki mu pokaže račun.

Usmerimo sedaj našo pozornost na cestninarja:

»Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’«.

Ta človek je sam pred Bogom, ne primerja se z drugimi, kot je to delal farizej, ampak le sam s seboj in z Bogom. Ne upa se približati oltarju, ker se ima za nevrednega, da bi se približal Bogu, niti si ne upa povzdigniti oči proti nebu. Trka se na prsi. Iz njegovega srca privre veliko krajša molitev od farizejeve, v kateri pa je vsa skrušenost in ponižnost srca: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«.

Jezus nam je tako prikazal dva radikalno različna načina predstave o odrešenju: kot nekaj, kar si človek domišlja, da bo lahko uresničil sam ali pa kot dar Božje milosti in usmiljenja. Najbolj slaven primer spreobrnjenja od prvega k drugemu omenjenemu načinu je primer apostola Pavla. »Po postavi farizej«, kot se on sam označi, je imel od dneva, ko je srečal Kristusa, »za izgubo in smeti« svojo pravičnost, ki je izhajala iz izpolnjevanja postave v primeri s svetostjo, ki »izhaja iz vere v Jezusa« (prim. Flp 3,5-9).

Ta dva predstavljena načina pojmovanja odrešenja sta še vedno navzoča in delujeta v današnjem verskem gledanju. Številne t.i. »nove oblike vernosti«, ki so danes v modi, pojmujejo odrešenje kot osebno pridobitev, ki jo pripisujejo meditativnim in prehrambenim tehnikam ali pa posebnim filozofskim spoznanjem. Krščanska vera pa odrešenje pojmuje kot zastonjski Božji dar v Kristusu, ki nedvomno zahteva osebni napor in izpolnjevanje zapovedi, toda bolj kot odgovor na milost, ne pa kot njen vzrok.

Zgolj to, da smo orisali priliko o farizeju in cestninarju, nam ne bi veliko koristilo, če je ne bi sedaj skušali naobrniti na naše osebno življenje. Preveč poenostavljeno bi bilo poistovetiti cestninarja s kristjani in farizeja s preostalimi. Razlika je mnogo bolj prefinjena. Tudi med kristjani nekateri pripadajo kategoriji farizejev in drugi skupini cestninarjev.

Nek kristjan se, na primer, obnaša kot farizej, ko sam od sebe postavi merila za dobro in slabo, na način, ki seveda natančno odgovarja tistemu, kar on počne. Mož ali družinski oče bo rekel: »Idealen mož, odličen družinski oče je tisti, ki se obnaša tako in tako …« in že potihoma opisuje samega sebe. Tudi jaz, ki vam govorim, lahko rečem ali sam pri sebi mislim: »Idealen duhovnik je tisti, ki dela to in tako, ki pridiga to in tako, ki uporabi svoj čas za to in tako …« in se razume, tako, kot to delam jaz. Sveto pismo vse to imenuje samoopravičevanje (naučimo se besedo, da bi se odvadili teh dejanj!). Toda ta, ki samega sebe opravičuje, ne bo nikoli izkusil, kaj pomeni, da mu je Bog naklonil, kakor cestninarju, da se je »vrnil domov opravičen«.

Nihče, ali pa zelo redko kdo, ni nenehno na farizejevi ali pa na cestninarjevi strani. Večina od nas ima nekaj od enega in nekaj od drugega; tako se včasih obnašamo kot farizej in včasih kot cestninar. Najslabše bi bilo, če bi se v življenju vedli kot cestninar in v templju kot farizej. Naj razložim. Cestninarje so imeli, in to so dejansko tudi bili, za grešnike, za ljudi brez vesti, ki so postavljali denar in posle nad vse drugo. Farizeji pa so bili, nasprotno, v vsakdanjem življenju zelo strogi, spolnjevali so postavo (čeprav z omejitvami, ki smo jih prej omenili), precej pobožni. Cestninarju v življenju in farizeju v templju smo podobni, kadar smo grešniki kot cestninarji in se imamo, kot farizeji, za pravične.

So ljudje, ki v življenju naredijo nešteto neumnosti, a ko stopijo pred Boga, ne najdejo prav nobene stvari, ki bi se je morali obtožiti in zanjo prositi odpuščanja. Mnogi pri spovedi še danes začenjajo takole: »Nisem kradel, nikogar nisem ubil, nikomur nisem storil nič žalega«. Kdor tako govori, si je, kakor farizej, sam ukrojil lagodno moralo, ki omogoča, da se počuti pravičnega sam pred seboj in pred Bogom. Sam si je dal odvezo in tako preprečil Bogu, da bi mu odpustil.

Če se že moramo sprijazniti s tem, da smo občasno podobni farizeju in potem spet cestninarju, naj bo to vsaj obrnjeno: farizeji v življenju in cestninarji v templju! Kot farizej, si skušajmo v vsakdanjem življenju prizadevati, da ne bi bili grabežljivci, krivičniki in prešuštniki, da bi najbolj, kar je mogoče, spolnjevali Božje zapovedi; ko pa smo pred Bogom, kot cestninar priznajmo, da je tisto malo, kar smo storili, vse njegov dar ter prosimo za nas in za vse druge, naj se nas usmili.

Cestninar nam svetuje preprost in učinkovit način, kako naj vse to storimo; potrebno je le reči: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«. Čeprav kratka, ta molitev vsebuje vse. Bog in človek stojita drug pred drugim, Bog in človek, vsak s tistim, kar jima je najbolj lastno: človek s svojim grehom, Bog s svojim usmiljenjem. Molitev, ki je hkrati polna ponižnosti in zaupanja, ki seže naravnost v Božje srce. »Po teh treh ali štirih besedah – pravi Bog – mi lahko človek reče, kar hoče. Jaz sem razorožen« (Péguy).

Zakaj te molitve ne bi poskusili ponoviti kdaj pa kdaj tudi mi?

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 320-324. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.