Sporočilo tretje velikonočne nedelje bi lahko povzeli v izrazu: »zmagoslavje vstajenja«. V prvem berilu slišimo Petra, ki pred množico o Jezusu oznani:

»Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče!«

Evangelij nam pričuje o enem izmed številnih prikazovanj Vstalega. Emavška učenca sta vsa zasopla komaj prišla v Jeruzalem in pripovedujeta, kaj se jima je zgodilo na poti, ko se je vsem prikazal Jezus in jim rekel: »Mir vam bodi!« Najprej jih prevzame strah, kot da bi videli prikazen, potem začudenje, nevera in končno veselje. Pravzaprav nevera in veselje hkrati:

»Od veselja še niso verjeli in so se čudili.«

Njihova nevera je nekaj zelo posebnega. To je drža človeka, ki že veruje (če ne bi veroval, se ne bi veselil), ne more pa še uvideti, skoraj si ne drzne verjeti lastnim očem. Kakor tisti, ki pravi: prelepo, da bi bilo resnično! Paradoksalno lahko to vero imenujemo: neverna vera. Da bi jih prepričal, jih Jezus prosi, naj mu dajo jesti, ker ni nič drugega, kar bi lahko zagotovilo in ustvarilo občestvo, kot to, da skupaj jedo.

Vse to nam pove nekaj pomembnega o vstajenju. To ni le velik čudež, argument ali dokaz v prid resnici o Kristusu. Je nekaj več. To je nov svet, v katerega vstopimo z vero, ki jo spremljata čudenje in veselje. Jezusovo vstajenje je »novo stvarjenje«. Ne gre torej le za vero, da je Jezus vstal; gre za to, da spoznamo in izkusimo »moč njegovega vstajenja« (Flp 3,10).

Da bi dojeli globljo razsežnost velike noči, nam bodo tokrat pomagali naši pravoslavni bratje. Za pravoslavne kristjane je Kristusovo vstajenje vse. Seveda tudi katoličani verujemo vse tisto, kar verujejo oni, toda vsaka krščanska Cerkev ima svojo posebno karizmo, poseben dar, ki naj ga deli z drugimi Cerkvami. Dar, ki je lasten pravoslavni Cerkvi, je izredno močan čut za vstajenje. Osrednje mesto, ki v katoliških bazilikah pripada križu, pri njih pripada podobi Vstalega, t. i. Pantokratorju.

Ko se v velikonočnem času srečujejo, se med seboj pozdravljajo: »Kristus je vstal!« In odgovarjajo: »Resnično je vstal!« Ta navada je tako zakoreninjena med ljudstvom, da pripovedujejo naslednjo anekdoto z začetka boljševistične revolucije. Pripravili so javno razpravo o Kristusovem vstajenju. Najprej je spregovoril ateist, ki je bil mnenja, da je s krščansko vero v vstajenje za vedno konec. Za njim je stopil na oder pravoslavni duhovnik, ki je moral zagovarjati vstajenje. Ponižni pop je pogledal množico in preprosto rekel: »Kristus je vstal!« Vsi so v en glas spontano odgovorili: »Resnično je vstal!« In duhovnik je molče odšel z odra.

Kaj je preprečilo komunizmu, da bi izkoreninil vero iz src ljudi? Velika noč! Ceaucescu je v Romuniji počistil z vsem, ni pa mogel do živega velikonočnim obredom in izročilu. Zavedal se je, da bi bila tovrstna bitka že v samem začetku izgubljena. Enkrat sem imel priložnost, da sem v Iasi v Romuniji obhajal pravoslavno veliko noč, in to ne dolgo po padcu komunizma; takrat sem videl, kaj zanje pomeni velika noč. To je nekaj, kar je v krvi ljudi. Vse mesto se zvečer zgrne okoli katedrale, da bi slišali škofa, ki oznani vstajenje. Med poslušanjem oznanila vsakdo prižge svečko in začne prepevati neke vrste odpev, ki se ponavlja v neskončnost ves velikonočni čas:

»Kristus je vstal od mrtvih,
s svojo smrtjo je uničil smrt
in ležečim v grobovih vdihnil življenje.«

Neka druga pesem, ki se tudi pogosto ponavlja v pravoslavnem velikonočnem bogoslužju, spominja na Odo radosti iz devete Beethovnove simfonije. Takole poje:

»Danes je vstajenja dan!
Zaradi praznika izžarevajmo veselje in se objemimo.
Imejmo za brata tudi tistega, ki nas sovraži.
Odpustimo vse zaradi ljubezni do vstajenja.«

Kako lepa je ta zadnja spodbuda, če jo naobrnemo na pogosto težke odnose med našima dvema skupnostma: katoliško in pravoslavno: »Odpustimo si vse zaradi ljubezni do vstajenja!« Jezusovo vstajenje ni pustilo neizbrisne sledi le v bogoslužju, ampak tudi v literaturi, glasbi, umetnosti in v slovanski folklori (eno najbolj znanih Tolstojevih del ima naslov Vstajenje in eno najbolj zvenečih del v ruski glasbi je Velika ruska velika noč Rimskega Korsakova).

Vero v Jezusovo vstajenje svet ne le potrebuje, ampak jo mora tudi živeti in doživeti. To je mogoče, kajti s Kristusom smo vstali tudi mi, sicer ne še telesno, a vsaj s srcem, v veri in upanju. Sv. Pavel zapiše:

»Toda Bog nas je, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa« (Ef 2,4–6).

»Oživil nas je«, »vstali smo s Kristusom« (Kol 3,1)! Gre za to, da živimo to dejstvo vere. In tudi pri tem nam je v pomoč prispevek pravoslavne duhovnosti. Vemo, kako je vstajenje upodobljeno v zahodnem izročilu. Vzemimo Vstajenje, kakor ga je upodobil Piero della Francesca, ki je morda najbolj slavna upodobitev tega dogodka. Kaj vidimo na tej sliki? Jezusa, ki gre iz groba in dviga križ kot prapor zmage. Njegovo obličje zbuja neverjetno zaupanje in gotovost. Seveda izjemna umetnina. Toda to je zmaga nad njegovimi zunanjimi, zemeljskimi sovražniki. Oblasti so zapečatile njegov grob in postavile stražo, in glej, pečati so odtrgani in stražniki spijo. Ljudje so tam le kot negibne, pasivne priče; v resnici niso del vstajenja.

Zdaj pa poglejmo, kako je predstavljeno vstajenje na vzhodnih ikonah. Prizor je čisto drugačen. Ne zgodi se pod milim nebom, ampak v podzemlju. Jezus se v vstajenju ne dviga, ampak se spušča. Z neverjetno močjo prime za roko Adama in Evo, ki čakata v kraljestvu smrti, in ju povede s seboj naproti življenju in vstajenju. Za prastarši je brezštevilna množica mož in žena, ki čakajo na odrešenje. Jezus potepta peklenska vrata, ki jih je pravkar snel s tečajev in zdrobil. V spodnjem temnejšem delu, kjer se gibljejo uporni duhovi, dva angela za vedno zvežeta Satana. Kristusova zmaga ni toliko nad vidnimi sovražniki, ampak nad nevidnimi, ki so veliko hujši: smrt, tema, stiska, demon.

Mi smo vpleteni v to predstavitev. Kristusovo vstajenje je tudi naše vstajenje. Vsak moški, ki to gleda, je povabljen, da se poistoveti z Adamom, in vsaka ženska z Evo, da stegne roko in dovoli Jezusu, da ga/jo prime in potegne iz groba. To je nov, vesoljni velikonočni eksodus. Bog je prišel »z močno roko in stegnjenim laktom«, da bi osvobodil svoje ljudstvo iz veliko hujšega suženjstva, kot je bilo egiptovsko. Ko človek dolgo gleda ikono in pred njo moli (ikone so namenjene ravno temu), se skrivnost vtisne v njegovo misel, kakor da bi se nalezel iste vere, ki je vodila ikonopisca. Ikona je kakor okno, ki je odprto v nevidno.

Zahvalimo se pravoslavnim bratom, ki so nam danes pomagali, da razumemo nekaj več o večnem pomenu Kristusovega vstajenja, in jih pozdravimo, kakor nas je naučil eden izmed njih, sv. Serafin Sarovski: »Kristus, moja radost, je vstal!«

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 95-97.