Evangeljski odlomek tretje nedelje med letom se končuje z naslednjimi besedami:

»Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.«

Približno tretjina evangelija govori o ozdravljenjih, ki jih je Jezus storil v svojem kratkem javnem delovanju. Če bi odstranili te čudeže ali pa jim pripisali naravno razlago, bi v evangelij vnesli tako zmešnjavo, da ne bi bil več razumljiv.

Evangeljski čudeži imajo povsem jasne značilnosti. Nikoli nimajo namena, da bi se jim ljudje čudili ali pa da bi poveličevali tistega, ki jih dela. Zelo pogosto Jezus naroča ozdravljencem, naj o ozdravitvi ne pripovedujejo nikomur, da bi tako preprečil pretirano navdušenje; potem ko naredi čudež, se Jezus včasih celo skrije in za seboj izbriše sleherno sled. To nima nič skupnega z določenimi čudeži, o katerih se širi glas le zato, da vzbujajo začudenje. Danes nekatere ljudi očara, ko slišijo za posameznike, ki imajo zmožnost lebdenja ali pa moč, da se predmeti pojavljajo in spet izginjajo in podobno. Komu služijo tovrstni čudeži, recimo, da to tudi so? Nikomur, ali pa le njim samim, da bi si privabili učence ali pa z njimi služili denar.

Jezus dela čudeže iz drugega zelo preprostega razloga: iz usmiljenja, ker ljubi ljudi in je ganjen, včasih celo do solz, ko vidi njihovo trpljenje. Dela čudeže, da bi pomagal ljudem prepoznati, da se je »približalo nebeško kraljestvo« in jim tako pomagal verovati. Ozdravlja tudi zato, da bi jim oznanil, da je Bog na strani življenja in da bo končno, skupaj s smrtjo, premagana tudi bolezen, in ne bo »več ne žalovanja, ne solza«. A ne ozdravlja le Jezus sam, ampak naroča apostolom, naj tudi oni ozdravljajo:

»Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2).

»Oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte« (Mt 10, 7 sl.).

Tu opazimo, kako sta oznanjevanje evangelija in ozdravljanje bolnikov vedno med seboj povezana. Kako je Cerkev sprejela to Jezusovo zapoved? Vse od začetka se kristjani niso zadovoljili le z oznanjevanjem evangelija, ampak so vedno skušali lajšati človeško trpljenje; ustanavljali so raznovrstne ustanove: zavetišča za kužne in druge nalezljive bolezni, bolnišnice, posebno v misijonskih deželah.

Toda to še ni tisto, boste rekli, kar je hotel Jezus. Jezus ni rekel le, naj zdravijo, ampak naj polagajo roke in ozdravljajo. Dogajalo se je tudi to. A sčasoma se je dar ozdravljanja priznaval le nekaterim svetnikom – čudodelnikom, ki so delali velika znamenja kot recimo sv. Anton Padovanski, ali pa se to dogaja v nekaterih romarskih središčih, kot na primer v Lurdu, Fatimi, Loretu.

V današnjem splošnem »prebujanju Duha« smo priče nečemu novemu: ponovno se pojavlja služba ozdravljanja, podobna tisti, ki jo je izvrševal Jezus. Sv. Pavel poleg oznanjevalne, vodstvene in evangelizacijske karizme omenja tudi karizmo »darov ozdravljanja« (1 Kor 12,9). Karizma je poseben dar, ki ga Sv. Duh podeli za skupno dobro. Vendar ni nujno, da je tisti, ki ga opravlja, svetnik, ali bolj svet, kakor drugi. Jezus celo govori o ljudeh, ki so v življenju prerokovali in delali čudeže, a jih je ob koncu grajal, ker je bilo očitno, da se niso vedli v skladu s prejetimi darovi (Mt 7,21-23).

V zadnjih petdesetih letih je bilo tako med evangeličani kot tudi med katoličani cela vrsta karizmatičnih osebnosti, ki so z molitvijo in polaganjem rok ali pa po maziljenju z oljem opravljali to službo nad bolnimi, pogosto tudi vpričo velikih množic. In na stotine bolnih priznava, da so bili med takimi srečanji ozdravljeni.

Človek ima na razpolago dve sredstvi, da premaga bolezen: naravo in milost. Narava pomeni razum, znanost, medicino, tehniko; milost pa pomeni neposredno zatekanje k Bogu v veri, molitvi in zakramentih. Obe vrsti sredstev prihajata od Boga, kajti tudi človeška zmožnost prihaja od njega.

Žal pa človek skuša pogosto ubrati še tretjo pot: to je pot magije, ki spodbuja k domnevni okultni človekovi moči, ki ne temelji ne na znanosti ne na veri. Skoraj, kakor da bi človek lahko nekaj storil neodvisno, na skrivoma pred Bogom ali celo proti njegovi volji. V teh primerih se soočamo s čistim šarlatanstvom in blefiranjem ali pa, še huje, z delovanjem Božjega sovražnika.

Koliko jih je, ki padejo v to mrežo, kakor muhe padejo v pajčevino velikega »pajka«! Kar precej sem imel opraviti s številnimi ljudmi, ki so zaradi tovrstnih izkušenj ekonomsko obubožali ali pa doživeli psihični zlom.

Ni težko ločiti, kdaj gre za resnično karizmo zdravljenja in kdaj gre za posnemanje magije. V prvem primeru oseba nikoli ne pripisuje moči in doseženih rezultatov sebi, ampak edinole Bogu. V drugem primeru pa ne delajo drugega, kot da se ponašajo z lastnimi domnevnimi »izjemnimi močmi«. Ko boste torej brali oglase, kot so: Čarovnik ta in ta »zmore, kjer drugi odpovedo«, »rešuje vsakovrstne težave«, »priznane izjemne sposobnosti«, »izganja hudiča, odvrača uroke«, niti za trenutek ne dvomite: gre za prevarante. Jezus je rekel, da je mogoče hudobne duhove izganjati »s postom in molitvijo«, kar je povsem nekaj drugega, kot izvrtati denar od ljudi!

Še drugo prepoznavno merilo. Ozdravljenje, ki prihaja od Kristusovega Duha, se nikoli ne omejuje le na telesno bolezen, ampak ima pred očmi celotnega človeka, še posebej njegovo dušo. Kaj bi koristilo telesno ozdravljenje, če pa človek v srcu še naprej goji mržnjo, sovraštvo, živi v nesoglasju do sebe in do družine, do življenja nasploh? Bilo bi podobno, kot da bi šli k zdravniku, da nam operira v meso zaraščen noht, ne bi se pa zmenili za tumor.

Zato molitvena bogoslužja za ozdravljenje po evangeljskem vzoru vedno vsebujejo tudi kesanje, spravo in odpuščanje. To so namreč največji čudeži, in kdor jih je izkusil, celo pozabi, da je prišel iskat telesno ozdravljenje, kajti tisto, kar je prejel, se mu zdi neskončno bolj pomembno.

Ni pa seveda rečeno, da so med tistimi, ki opravljajo to službo ozdravljanja v Kristusovem imenu, morda celo z obilo blagoslovljenega olja in z obhajanjem sv. maše, vsi pošteni in jih lahko slepo sprejmemo. To je zelo delikatna služba, kamor se zlahka vtihotapi utvara, pomanjkanje razločevanja, se izkorišča lahkovernost in odprtost ljudi, ki spričo lastne bolezni ali bolezni ljubljene osebe skušajo storiti vse, kar jim je mogoče. Pastirji v Cerkvi imajo še kako prav, da so glede tega zelo previdni; ne da bi jemali pogum ali pa zanikali to služenje (to bi pomenilo postaviti se nasproti evangeliju), ampak da bi ga obvarovali zlorab.

Toda vprašati se moramo še tole: In tisti, ki kljub vsemu ne ozdravi? Kaj si misliti o tem? Da morda nima vere ali pa da ga Bog ne ljubi? Če bi nadaljevanje bolezni pomenilo, da ta človek nima vere ali pa da ga Bog ne ljubi, bi morali sklepati, da so imeli svetniki najbolj šibko vero in da jih je Bog najmanj ljubil, kajti nekateri so bili vse življenje priklenjeni na posteljo. Danes zdravniki računajo, da je imel sv. Frančišek Asiški ob smrti najmanj kakšno desetino različnih in to hujših bolezni.

Odgovor na gornje vprašanje bo torej drugačen. Božja moč se ne razodeva le na en sam način – odstraniti bolezen, vrniti telesno zdravje –, ampak tudi v tem, da daje moč, včasih celo veselje za prenašanje lastnega križa skupaj s Kristusom in dopolnjevanje, kar manjka njegovim bridkostim. Kristus je odrešil tudi trpljenje in smrt. Le-to ni več znamenje greha, soudeležba pri Adamovi krivdi, ampak je orodje odrešenja.

Nič ni, kar bi ostalo zunaj tega: ne telesne in ne psihične bolezni, kot so tesnoba, nevroza, depresija. Bog je dokazal, da lahko naredi svetnika tudi s tem, da človeka pusti v primežu njegovih tesnob in nevroz. On si je »naložil naše bolezni« in jim tako dal možnost, da lahko posvečujejo. Sv. Pavel, ki je bil o tem prepričan, je vzkliknil: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi; Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,9 sl.). »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28), tudi slabosti in bolezni.

Še nekaj moram dodati. Kaj je s tistimi, ki nimajo možnosti ali pravega prepričanja, da bi se udeležili molitvenih bogoslužij za ozdravljenje, ki jih vodijo karizmatične osebnosti? Ali so ti izključeni iz možnosti, ki jo Jezus ponuja v današnjem evangeliju? Nikakor, kajti obstaja redna pot, ki je odprta vsem, da lahko danes v Cerkvi srečajo Jezusa, ki gre mimo in »ozdravlja vse«: to so zakramenti.

Evangelij pripoveduje o ženi, ki je bila ozdravljena samo z dotikom roba Jezusove obleke, toda v evharistiji ima vsakdo od nas priložnost, ne le da se dotakne roba njegove obleke, ampak da prejme celotno njegovo telo in kri. V Lurdu se večina ozdravljenj zgodi ob mimohodu Najsvetejšega.

Vemo, da obstaja poseben zakrament za bolnike. O njem beremo v Svetem pismu:

»Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni« (Jak 5,14 sl.).

Ta zakrament se ne imenuje več »poslednje maziljenje« (to ime je ljudi zelo prestrašilo), ampak veliko primerneje »bolniško maziljenje«. Prejmemo ga lahko v vsaki resnejši bolezni, če je potrebno, tudi večkrat.

Dobro se zavedam, da je eno govoriti o bolezni, drugo pa je biti bolan. Obljubljam pa vam, da bom kot »starešina« Cerkve molil za vas, da bi vas Gospod »dvignil« iz vaše postelje in vam dal veselje, da bi ga lahko še naprej, ponovno ozdravljeni, hvalili in slavili.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 172-177. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.