V središču evangelija tretje adventne nedelje v vseh treh bogoslužnih letih je podoba Janeza Krstnika, ki ga Jezus označi, da je »več kakor prerok«. Mi smo Janezu Krstniku in njegovemu oznanilu posvetili razmišljanje pretekle nedelje. Današnji evangelij prinaša isto »pričevanje« Predhodnika ( »Glas vpijočega v puščavi …« ), z eno samo spremembo, da nam ga tokrat predstavi evangelist Janez, zadnjič pa ga je Marko.

To nam omogoča, da izpostavimo neko drugo temo, ki jo najdemo v berilih in je dala celo ime tej nedelji. Tretja adventna nedelja se imenuje nedelja »veselja« in zaznamuje prehod iz prvega, pretežno strogega in spokornega dela adventnega časa, v drugi del, kjer je v ospredju pričakovanje bližine odrešenja. Poimenovanje tretje adventne nedelje prihaja od vabila »veselite se« (gaudete), ki ga slišimo na začetku maše.

»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se … Gospod je blizu« (Flp 4,4–5).

Toda tema veselja prevladuje tudi v drugih odlomkih Božje besede. V prvem berilu slišimo vzklik preroka:

»Silno se veselim v Gospodu,
moja duša se raduje v mojem Bogu.«

Psalm po berilu je Marijin slavospev, pri katerem ponavljamo odpev: »Moja duša se raduje v mojem Bogu.« Drugo berilo pa se začenja s Pavlovimi besedami: »Bratje, zmeraj se veselite.«

Biti srečen je morda najbolj splošna človekova želja. Nemški pesnik Schiller je opeval to véliko hrepenenje po veselju v eni svojih pesmi, ki jo je Beethoven uglasbil v nesmrtni Odi radosti in jo umestil v svojo Deveto simfonijo. Verjetno mnogi poznate to glasbo, manj pa vam je verjetno znan nemški izvirnik Schillerjeve pesmi. Naj prevedem nekaj stavkov:

»Radost, od Boga nam dana / Hčerka ti Elizijska … / Vsi ljudje ljudem so bratje, / če jim ti zvedriš obraz … / Radost pije vsako bitje / z grudi, ki jih zemlja da. / Vsak, kdor dober in odkrit je, / radosti sladkost pozna. / Črv ima k nji pot odprto / kakor kerub do Boga!«

Tudi evangelij je na svoj način dolga hvalnica veselju. Samo ime »evangelij«, kakor vemo, pomeni vesela novica, radostna vest. Toda razmišljanje Svetega pisma o veselju je realistično, ne idealistično in voluntaristično. Jezus v zvezi s tem spregovori o ženi na porodu. Pravi:

»Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel« (Jn 16,20–22).

S primerjavo žene na porodu nam je Jezus veliko povedal. Nosečnost za ženo običajno ni ravno lahko obdobje. Navadno je to čas nevšečnosti in raznovrstnih omejitev: določenih stvari ne sme početi, jesti; ne more obleči vsega, kar bi hotela, ne more iti, kamor bi si želela. In vendar, ko gre za nosečnost, ki sta si jo oba želela, jo živi v mirnem ozračju in ni čas žalosti, ampak veselja. Razlog za to je preprost: gledata naprej, okušata trenutek, ko bosta lahko v rokah držala lastnega otročička. Slišal sem mame, ki so mi rekle, da nobene druge človeške izkušnje ni mogoče primerjati z veseljem žene, ki je postala mati.

Vse to nam pove nekaj zelo določenega: resnično in dolgotrajno veselje vedno zori v trpljenju. Ni vrtnice brez trnja! V svetu se ugodje in bolečina (o tem smo enkrat že govorili) izmenjujeta v istem ritmu, kakor se dviga val, ki potiska plavalca k obali, in mu sledi udorina – praznina, ki ga vleče nazaj. Človek skuša brezupno ločiti ta dva »siamska dvojčka«: ugodje od bolečine. Vendar mu ne uspe, ker je prav neurejeno ugodje tisto, ki se spreminja v grenkobo. To se lahko zgodi nenadoma in tragično, kot nam poroča črna kronika, ali pa postopoma zaradi svoje nesposobnosti, da bi trajalo v nedogled, in zaradi dolgočasja, ki ga poraja. Dovolj bo pomisliti – če damo najbolj očiten primer – kaj ostane od vznemirjenja, ki ga povzroči mamilo, minuto po tem, ko doza popusti; in kam pripelje, če pomislimo le na zdravje, neobrzdana spolnost. Vendar o tem ne govorimo le mi duhovniki; o tem govorijo tudi številna literarna dela. Poganski pesnik Lukrecij ima glede tega dva močna verza: »Kdo ve, kakšna grenkoba izvira iz same intimnosti slehernega našega ugodja in nas trpinči tudi sredi naših strasti« (De rerum natura IV, 1129 sl.).

Ker torej ni mogoče ločiti ugodja in bolečine, je potrebno izbrati: ali minljivo ugodje, ki vodi v trajno bolečino, ali pa minljivo trpljenje, ki vodi v trajno ugodje. To ne velja le za duhovno ugodje, ampak tudi za vsako iskreno človeško veselje: omenili smo veselje ob rojstvu, veselje povezane družine, veselje ob praznikih, radost blagoslovljene ljubezni, prijateljstva, veselje kmeta ob dobri letini, veselje umetnika ob uspelem umetniškem delu, veselje športnika ob zmagi.

Vsaka izmed teh radosti zahteva tudi žrtev, odpovedi, zvestobo dolžnostim, vztrajnost, napor; toda rezultat je občutno drugačen od lahkega ugodja, ki je samo sebi namen. Med drugim je v prvem primeru veselje enega tudi veselje drugih, je podeljeno veselje; v drugem primeru pa skoraj vedno veselje enega plača nesreča enega ali celo več drugih. Veselje je kakor voda: je čisto ali pa skaljeno.

Lahko bi kdo ugovarjal: ali bo torej za vernega človeka veselje v tem življenju zgolj stvar pričakovanja, samo veselje, ki bo »prišlo onstran«? Ne, obstaja neko skrito in globoko veselje, ki je prav v pričakovanju. Morda je prav to sredi tega sveta najbolj čista oblika veselja; veselje, ki ga doživljamo v pričakovanju. Pesnik Giacomo Leopardi ga je čudovito opisal v pesmi Sobota na vasi. Najmočnejše veselje ni nedeljsko, ampak sobotno. Razlika je v tem, da praznovanje, ki ga pričakuje vernik, ne bo trajalo samo nekaj ur, potem pa spet odstopilo prostor »žalosti in naveličanosti«, ampak bo trajalo vso večnost.

Z občudovanjem sem se spomnil nekaterih verzov Beethovnove Ode radosti. V njej so tudi verzi, ki dajo misliti: »Komur je naključje dalo, da ima prijatelja, kdor dobil je ženko zalo, naj veselju duška da! Kdor pa sam trpiš, ne jemlji naše sreče nam za zlo!« Če dobro pomislimo, so to strašne besede. Veselje, ki ga opeva ta pesem, ni za vse, ampak samo za nekaj izbrancev. Evangeljsko veselje pa je za vse, predvsem – pravi Marija v Magnifikatu – »za ponižne in lačne«. Prav v verzu pred današnjim evangelijem Jezus označi svoje sporočilo: »oznanilo blagovesti ubogim«.

Ena izmed laži, s katero hudič zapeljuje največ ljudi, je vsiljevanje misli, da naj bi bil Bog sovražnik ugodja, ugodje pa je Božja iznajdba. V knjigi Cliva Staplesa Lewisa Pisma izkušenega hudiča slišimo starejšega hudiča, ki iz pekla takole poučuje svojega vnuka vajenca skušnjavca, ki ima nalogo, da skuša zglednega mladeniča na zemlji: »Nikoli ne pozabi: ko gre za ugodje, kakršnokoli ugodje v njegovi zdravi, normalni in zadovoljivi obliki, smo v nekem smislu na Sovražnikovem ozemlju (Sovražnik je tu seveda Bog). Ugodje je iznašel On. Vse, kar moramo storiti, je, spodbujati ljudi, da bi se posluževali ugodja, ki ga je iznašel Sovražnik, takrat, tako in v meri, kar je on prepovedal.«

Ob teh razmišljanjih o veselju pa bi rad naredil tudi skromen praktičen zaključek. Ne prelagajmo na druge vedno le naše žalosti, naših tegob in skrbi. Nekateri ljudje so prepričani, da bodo grešili ali pa si nakopali kdo ve kakšno Božjo kazen, če bodo preprosto rekli: srečen sem! Kako dobro dene, če možu ali ženi, otrokom ali starejšim kdo od domačih reče: zadovoljen sem, res sem zadovoljen!

To spodbudo naslavljam predvsem na žene. Nekoč so govorili, da so one »sonce doma«. Izmislite si najboljši način, kako bi izpolnile to lepo poslanstvo. Predvsem otroci potrebujejo ozračje veselja, ki ga lahko vdihavajo doma. Kakor rože zacvetijo, ko je toplo, tako tudi otroci, ko je veselje. To je najlepše darilo, ki jim ga lahko podarite za božič in brez njega so vsa darila le nekoristni, če ne celo škodljivi nadomestki.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 20-24. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.