Evangelij današnje nedelje je prilika o kralju, ki je pripravil svatbo in ko je prišel čas, je poslal poklicat povabljene. Ob njihovi zavrnitvi je ogorčen; odloči se, da bo zamenjal prve povabljene z drugimi, rekoč: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.«

Tako ta, kot številne druge prilike, ima predvsem natančno zgodovinsko aplikacijo. Povabljenci po pravu so bili Judje, ki so stoletja pričakovali prihod mesijanskega kraljestva (svatbo), medtem ko so povabljenci s cestnih križišč oni, ki so bili nekoč izključeni (cestninarji in grešniki), predvsem pa spreobrnjenci iz poganstva. To so tisti, ki jih na drugem mestu evangelij predstavlja kot delavce, ki so prišli zadnjo uro.

Toda tokrat pustimo ob strani neposredni zgodovinski pomen prilike in skušajmo sprejeti njeno večno aktualno jedro.

Rad bi usmeril pozornost na vzroke, zaradi katerih prvi povabljeni zavrnejo povabilo in ne pridejo na svatbo. Matej pravi, da »se niso zmenili« za povabilo in so šli »eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji«. Tu vidimo koristnost evangeljske sinopse, o kateri smo enkrat že govorili, koristnost torej, da beremo tri evangelije vzporedno in jih med seboj dopolnjujemo. Evangelij po Luku je namreč v tej pripovedi natančnejši in takole predstavi vzroke zavračanja:

»Prvi mu je rekel:
‘Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat;
prosim te, imej me za opravičenega!’
Drugi je dejal:
‘Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit;
prosim te, imej me za opravičenega!’
Spet drugi mu je rekel:
‘Oženil sem se in zato ne morem priti’.«

Kaj imajo ti ljudje skupnega? Vsi morajo narediti nekaj nujnega, nekaj, kar ne more čakati, kar nujno zahteva, da so zraven. Kaj pa predstavlja svatba? Ta pomeni mesijanske dobrine, udeležbo pri odrešenju, ki ga je prinesel Kristus, torej možnost večnega življenja. Svatba torej predstavlja nekaj pomembnega za življenje, celo edino pomembno stvar, kajti »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?«

Jasno je torej, da obstaja napaka na strani povabljenih; ta je v tem, da so opustili pomembno zaradi nujnega, bistveno zaradi naključnega! To je tako razširjeno in zahrbtno tveganje (kot bomo videli, ne le na verskem, ampak tudi na povsem človeškem področju), da velja o tem vsaj nekoliko razmisliti.

Najprej se ustavimo na področju vere. Opustiti pomembno zaradi nujnega na duhovnem področju pomeni nenehno zapostavljati izvrševanje verske dolžnosti, ker se vedno znova pojavi kakšna nujna stvar, ki jo je potrebno narediti. Nedelja je in čas, da bi šel k maši, ampak je potrebno iti na obisk, opraviti nekaj malega na vrtu, pripraviti kosilo. Maša lahko počaka, kosilo pa seveda ne; tako človek opusti mašo in se začne vrteti okoli štedilnika.

Drugim se to zgodi pri molitvi. Čutijo, da bi morali v miru posvetiti nekaj časa molitvi; a spomnijo se, da je potrebno opraviti še ono stvar, poklicati po telefonu in tako odlagajo in odlagajo molitev. Hudo je, ker imamo teh t.i. nujnih stvari vedno na desetine in tako sistematično odlagamo opravljanje duhovnih dolžnosti zaradi materialnih skrbi.

Evangelij nam ponudi glede tega lep primer. Jezus je obiskal prijatelje v Betaniji. Marija je takoj razumela, kaj je pomembno: biti z Jezusom, poslušati ga, delati mu družbo, ne zapraviti tako dragocene priložnosti. Marta pa je imela »veliko dela s postrežbo« in se celo pritožuje, ker jo je sestra pustila samo. Jezusov odgovor poznamo:

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,41-42).

Ena sama stvar v življenju je absolutno pomembna in potrebna: doseči Boga in z njim večno življenje; zanemarjati to zaradi malenkostnih opravkov, pa naj bodo še tako nujni, je neumnost, pomeni zgrešiti vse. V življenju lahko zgrešimo na veliko načinov: kot žena ali kot mož, kot oče ali kot mati, kot poslovnež, kot umetnik … Toda vse te polomije so relativne. Nekdo lahko propade v vseh omenjenih primerih in je vendar človek, vreden vsega spoštovanja. Živeli so svetniki, ki so v življenju doživeli neponovljive poraze. Ni pa tako, ko človek izgubi Boga. Tukaj gre za radikalen polom brez priziva. To pomeni zgrešiti sam namen, zaradi katerega smo na tem svetu.

Kierkegaard, eden največjih filozofov v zgodovini in tudi velik vernik, je dejal: »Na tem svetu gotovo obstajajo strašne kazni in nesreče, popolnoma zavožena življenja. Jaz sem več takih primerov poznal prav od blizu. Toda resnično zavoženo je samo življenje tistega človeka, ki pusti, da mu steče skozi prste, ker so ga prevarale tuzemske radosti in je tekal zdaj za to, zdaj za ono skrbjo. Pri tem pa se ni nikoli zavedal, da obstaja Bog in da on, prav on stoji pred tem Bogom. Zdi se mi, da bi mogel jokati vso večnost ob misli, da na svetu obstaja tovrstna beda.«

Ker smo že pri njem, bi rad navedel še en izrek tega filozofa. Glede tega, da sistematično odlašamo z dobrimi sklepi, spregovori o primeru človeka, strastnem igralcu iger na srečo. V vesti je spoznal, da mora prenehati s tem, da uničuje sebe in družino. Prepričan o tem, kaj stori? Ustavi se in jezno skesan slovesno izjavi: »Slovesno in sveto se zaobljubljam, da v svojem življenju ne bom nikoli več igral, nikoli več! Ta večer, Gospod, bo zadnjikrat!«

Jasno je, da ni dosegel prav ničesar! S tem istim korakom bo nadaljeval vse življenje; vsakokrat bo rekel samemu sebi: »Ta večer bo zadnjikrat, ta večer bo zadnjikrat.« To, kar je rečeno o strasti do igranja, velja tudi za vsako drugo strast. »Slovesno in sveto se zaobljubljam, da v svojem življenju ne bom nikoli več pil, da se ne bom več drogiral, da ne bom več gledal pornografije … Ta večer, Gospod, bo zadnjikrat!« Jasno je, da nismo dosegli ničesar. Recimo kvečjemu nasprotno: »Če res ne morem živeti brez igranja, brez droge ali brez pitja, prav: to bom počel vse življenje. Toda ta večer ne!«

Rekel sem, da je nevarnost opuščanja pomembnega zaradi nujnega navzoča tudi v običajnih človeških rečeh, v vsakdanjem življenju; zato bi rad, preden končam, spregovoril tudi o tem. Za moža je gotovo izredno pomembno posvetiti čas družini, biti z otroki, pogovarjati se z njimi, če so že večji, igrati se z njimi, če so še majhni. Toda glej, v zadnjem trenutku se pojavijo zelo nujne stvari, ki jih je še potrebno postoriti v pisarni, nadure, ki jih je potrebno narediti, in naj družinske stvari počakajo za drugič; potem pa človek pride domov prepozno in preutrujen, da bi mislil še na druge.

Za sina ali za hčer je nekaj zelo pomembnega, da vsake toliko časa obišče bolnega očeta ali mamo, ki živi sam/a v hiši ali v domu za ostarele. Za vsakogar je nekaj zelo pomembnega, da obišče bolnega znanca, da bi mu izkazal podporo ali pa mu morda kaj malega pomagal. A ker ni nujno, se odloži za kasneje; zaradi tega na videz ne bo konec sveta, morda tega nihče ne bo opazil. In tako odlagamo.

Isto se dogaja tudi pri skrbi za lastno zdravje, ki tudi spada med pomembne stvari. Zdravnik ali pa kar tvoje telo te opozori, da se moraš paziti, da si moraš vzeti nekaj časa za počitek, se izogibati določenih stresnih situacij … Ti pa odgovarjaš: »Da, da, seveda bom poskrbel zase, samo da končam to delo, ko bom dokončal delo na hiši, ko bom poplačal vse dolgove …« Dokler se človek ne zave, da je prepozno. Poglejte, kje je past: v življenju se posvečamo tisoč malim stvarem, nikoli pa ne najdemo časa za stvari, ki zares vplivajo na človeške odnose in zares razveseljujejo (in če jih spregledamo, prinašajo globoko žalost) naše življenje.

Tako vidimo, da je evangelij posredno tudi šola življenja; uči nas postavljati prioritete in težiti k bistvenemu. Z eno besedo: da ne bi izgubili pomembnega zaradi nujnega, kot se je zgodilo povabljencem iz prilike. Ne morem zamolčati še zadnje praktične aplikacije. Gostija, o kateri govori prilika, se v Cerkvi obnavlja vsako nedeljo. To je evharistična gostija. Glejmo na to, da ne bomo med tistimi, ki so se oženili in zato …; ki so kupili pet jarmov volov (ali nov avto) in zato …; ki morajo iti v pisarno ali pa so šli pozno spat in zato …

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 304-308. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.