Koristen način, ki nas uvede v razumevanje današnjega evangelija, je lahko ta, da se ustavimo ob dogodku, o katerem pripoveduje prvo berilo. Proti koncu svojega življenja je Mojzes določil sedemdeset starešin, ki ga spremljajo pri vodenju ljudstva; Sveti Duh se takoj na viden način spusti nadnje in oni začnejo prerokovati. Toda isti Sveti Duh zunaj tega zbora pride tudi na dva moža, ki ju Mojzes ni določil. Mladi pomočnik Józue je rekel Mojzesu: »Prepovej jima!« Toda on je odgovoril: »Kaj se vnemaš zame? Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!«

Zdaj pa se ustavimo pri evangeliju. Na neki način se srečamo s podobnim prizorom. Eden izmed apostolov – Janez – je videl nekoga, ki ni hodil z njimi, a je v Jezusovem imenu izganjal demone, in mu je branil. Takoj za tem je šel povedat Jezusu. Toda Jezus mu je odgovoril:

»Ne branite mu! … Kdor ni proti nam, je za nas.«

Evangeljski odlomek v nadaljevanju govori tudi o drugih rečeh, toda mi se bomo ustavili tu, ker gre za zelo aktualno in sodobno misel. Kaj naj si mislimo o onih, ki so zunaj, a delajo dobro in se na njih opazi delovanje Duha, čeprav ne verujejo v Kristusa in ne pripadajo Cerkvi? Ali je zunaj Cerkve odrešenje?

Nekateri tradicionalni kristjani so zbegani zaradi sedanje odprtosti glede omenjenega in ugovarjajo (sem slišal na lastna ušesa): »Če lahko tudi ateisti upajo na večno življenje, če le živijo po vesti; če je res, kar pravijo nekateri teologi, da lahko upa na odrešenje vsakdo, ki na neki način veruje, pa naj bo musliman ali jud, se sprašujem: zakaj je Jezus rekel: ‘Kdor vame veruje, bo rešen?’ In zakaj toliko napora za edinost krščanskih Cerkva, če boš deležen odrešenja, čeprav ne veruješ v Boga, da le opravljaš svojo dolžnost?«

To je priložnost, da malce osvetlimo ta kočljivi problem. Takoj povejmo, da to ni le nauk kakšnega osamljenega teologa, marveč drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki pravi, »da Sveti Duh na način, ki je poznan samo Bogu, ponuja vsakemu človeku priložnost, da pride v stik s Kristusovo velikonočno skrivnostjo« in se torej lahko zveliča. Sicer pa ne gre za nov nauk, ki bi ga iznašel koncil. Že v Svetem pismu beremo pomenljive trditve, kot recimo: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4) in še: »na Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih« (1 Tim 4,10). Posebno, ne pa izključno vernih!

Teologija je vedno dopuščala možnost, da Bog reši nekatere ljudi po izrednih poteh, ki so zunaj običajnih poti, kot so vera v Kristusa, krst in pripadnost Cerkvi. Ta gotovost pa se je potrdila v novejšem času, ko so bili ljudje zaradi odkritja novih celin in naraščajoče možnosti komunikacije med ljudstvi prisiljeni sprejeti dejstvo, da mnogo ljudi brez lastne krivde ni nikoli slišalo evangeljskega oznanila ali pa so ga slišali na neprimeren način iz ust osvajalcev in brezvestnih kolonizatorjev, kar je še oteževalo, da bi ga sprejeli tudi potem, ko so ga slišali.

Se je torej naša krščanska vera spremenila? Nikakor ne, dokler verujemo dve stvari: najprej, da je Jezus objektivno in dejansko edini Srednik in Odrešenik vsega človeškega rodu in da tudi tisti, ki ga ne pozna, če se reši, se reši zahvaljujoč njemu, njegovi odrešenjski smrti. In drugič: da so tudi tisti, ki ne pripadajo vidni Cerkvi, objektivno »usmerjeni« vanjo in so del tiste širše Cerkve, ki jo pozna samo Bog.

Med drugim je potrebno razlikovati med različnimi neverujočimi in med različnimi ateisti. Odrešenje ni nikomur zagotovljeno po nizki ceni. Sveto pismo pravi, da tistim, ki »so sebični in ne sledijo resnici« (se pravi, da živijo neurejeno, se posmehujejo načelom vere in morale, na tem svetu iščejo le svoje zadovoljstvo) ni obljubljeno nič drugega kakor tisto, kar je obljubljal sv. Pavel, in sicer »srd za dan jeze in razodetja Božje pravične jeze«, pa naj si bo »nad Juda ali nad Grka«, se pravi verujočega ali neverujočega (prim. Rim 2,5–9).

Tu gre predvsem za tiste ljudi, ki (morda zaradi razlogov, ki sem jih omenil) ne verujejo v Kristusa, verujejo pa v Boga in mu služijo v neki drugi veri. Ali pa niti ne verujejo v Boga, ne po lastni krivdi, ampak zaradi vzgoje, ki so je bili deležni, ali zaradi okolja, v katerem živijo, ali pa morda zaradi intelektualnega vpliva, ki so mu nezavedno podrejeni.

Zdi se, da Jezus v današnjem evangeljskem odlomku zahteva od teh ljudi, ki »so zunaj«, dve stvari: da niso »proti« njemu, se pravi, da se ne borijo odločno proti veri in njenim vrednotam in da se svobodno ne upirajo proti Bogu. In drugo: če že ne zmorejo služiti in ljubiti Boga, naj služijo in ljubijo vsaj njegovo podobo, ki je človek, na poseben način revež. V nadaljevanju današnjega odlomka, ko še govori o tistih, ki so zunaj, namreč pravi: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

Tu predpostavlja, da delajo dobro človeku, »ker je Kristusov«, toda v znanem odlomku o poslednji sodbi ni niti te omejitve. Kdor bo dal jesti lačnemu ali pa bo obiskal bolnika zgolj zato, ker je bil lačen ali pa bolan, bo slišal besede: »Pridi, blagoslovljen mojega Očeta … To si storil meni.« Vera je izredno pomembna, toda spomniti se moramo, da je pomembna tudi ljubezen. V ljubezni je vključena neka oblika vere, kajti »Bog je ljubezen« in »kdor ljubi, je od smrti prešel v življenje«. Drugi vatikanski koncil je označil to posebno kategorijo nevernih z izrazom, ki je postal splošen: »ljudje dobre volje«.

Toda ko smo pojasnili nauk, mislim da je potrebno malce popraviti še nekaj drugega, in sicer notranjo držo, psihologijo nas vernih. Kakšna razlika je med Jozuetovo in Mojzesovo držo, o čemer smo brali v prvem berilu, ter med Janezovo in Jezusovo držo v evangeljskem odlomku? V obeh primerih so učenci zavistni, izključujejo druge; razmišljajo v shemi: »Kdor ni z nami, je proti nam!« Učitelja – namreč Mojzes in Jezus – pa razmišljata v drugačni shemi: »Kdor ni proti nam, je za nas.«

Lahko razumem neke vrste prikrito nezadovoljstvo, ko ljudje vidijo, kako odpade vsak privilegij in vsaka prednost za tistega, ki veruje v Kristusa: »Čemu torej koristi biti dober kristjan …?« Ne morem pa se s tem strinjati. V resnici bi se morali neskončno razveseliti pred to novo odprtostjo katoliške teologije. Razveseliti tega, da imajo tudi naši bratje, ki so zunaj, vsaj možnost, da se rešijo! Kaj je bolj osvobajajoče in kaj bolje potrjuje neskončno velikodušnost Boga? Vsi bi morali ponotranjiti Mojzesovo željo: »Ko bi le Gospod dal svojega Duha vsem!«

Rad bi povedal, kakšna bi bila lahko, po mojem, ovira za nas verne pri sprejemanju tega širšega in pozitivnega pogleda na odrešenje. V nas pogosto prevlada pogled, po katerem je vera pretežno stvar izpolnjevanja dolžnosti, pridobljenih zaslug in prejete nagrade. Zato je seveda težko sprejeti, da hodimo vštric s tistimi, ki ne izpolnjujejo ničesar od omenjenega. To je nejevolja delavcev v vinogradu, ki jih je gospodar najel prve, ko so videli, kako enako plačuje tudi tistim, ki so prišli šele ob petih popoldne: »Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino« (Mt 20,12).

Toda krščanstvo ni v prvi vrsti stvar dolžnosti, ki jih je potrebno opraviti, in bremen, ki jih je potrebno prenašati. Ni nekaj, kar mi delamo za Boga, ampak gre za to, kar je Bog storil za nas. Milost je in neskončen privilegij, da smo pobliže spoznali Kristusa, njegov evangelij in njegovo ljubezen. Zato bi morali biti ganjeni in polni sočutja do onih, ki v življenju niso imeli tega privilegija, ne pa da jim zavidamo in smo jim nevoščljivi.

Morda bo kdo sklepal: torej lahko ljudi mirno pustimo v njihovem prepričanju in nam ni treba več evangelizirati, širiti vere v Kristusa in jih vabiti, da bi se pridružili Cerkvi, ko pa se lahko človek reši tudi na druge načine … Nikakor ne. Vse to moramo storiti, kot je rekel sv. Peter, »blago in spoštljivo«, prav nikogar ne smemo pustiti »pri miru«, če pod tem mirom razumemo ravnodušnost. Le da moramo bolj poudarjati pozitivne, ne pa negativnih nagibov. Negativni nagib je: »Verujte v Jezusa, kajti tisti, ki ne veruje vanj, bo za večno obsojen.« Pozitivni nagib pa je: »Verujte v Jezusa, ker je čudovito verovati vanj, ga poznati, imeti ob sebi njega kot Odrešenika, tako v življenju kot v smrti.«