Današnji evangelij prinaša slavno vprašanje, ki ga Jezus naslavlja na učence v Cezareji Filipovi. Toda tokrat se bogoslužje ne ustavlja ob Petrovi izpovedi (»Ti si Mesija …« ); bolj se namreč posveti napovedi trpljenja, ki sledi odgovorom apostolov:

»In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal.«

Ob teh besedah ga je Peter »začel grajati«, a le težko bo – če sploh kdaj do konca življenja – pozabil besede, s katerimi mu je Jezus odgovoril (verjetno jih je on sam povedal evangelistu Marku, ki je zapisal Petrove spomine): »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško.« Na tej točki pride nauk, zaradi katerega se zdi, da je ves dogodek zapisan:

»Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: ‘Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.’«

Namen bogoslužja, da na ta način usmeri branje evangelija, je očiten zaradi izbire prvega berila (o Božjem služabniku, ki nastavi hrbet udarcem in obraz pljunkom), potrjuje pa ga tudi vzklik pred evangelijem: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Gal 6,14).

Ob drugih priložnostih smo razmišljali o obeh temah – o Petrovi veri in o tem, kako sprejeti križ. Posvetimo tokrat našo pozornost izredno pomembni stvari: veri in delom, o čemer nam govori sv. Jakob v drugem berilu:

»Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: ‘Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del.’«

V preteklosti so nekateri mislili, da se je sv. Jakob v tem odlomku obregnil ob sv. Pavla, za katerega »človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa« (Gal 2,16). Vendar to ni res. Morda je kakšen nepreviden učenec v pretirani zavzetosti za učiteljev nauk sprožil zaskrbljeni Jakobov odziv, toda sv. Pavel ni v nasprotju s tem, kar pravi Jakobovo pismo. Dovolj je prebrati naslednje besedilo iz pisma Efežanom, ki vsekakor odraža njegovo misel, čeprav jo morda ni napisal prav on:

»Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli« (Ef 2,8–10).

Mi smo Božje delo, to je bistveno; »dobro delo« je tisto, kar je storil Bog sam v Kristusu. Toda Bog nas v Kristusu ni odrešil, da bi ostali nevedni in pasivni ali še huje, da bi ostali v grehu, marveč zato, da bi bili sposobni mi sami po milosti in v veri opravljati dobra dela, ki jih je on pripravil za nas; to pa so krščanske kreposti in na prvem mestu (to Jakob zelo poudarja) je ljubezen do bližnjega. V prvem delu pisma Rimljanom Pavel zelo poudarja opravičenje po veri (prim. Rim 3,21 sl.), toda v drugem delu tega pisma našteje celo vrsto dobrih del (»dela luči« in »sadovi Duha«, kakor jih on imenuje), ki jih mora opravljati tisti, ki je veroval: ljubezen, služenje, pokorščina, čistost, ponižnost (prim. Rim 12–14).

Ta sinteza vere in dobrih del je še ena od tistih stvari, ki jih kristjani le s težavo udejanjamo po stoletnih sporih med katoličani in protestanti. Soglasje na teološki ravni je skoraj popolno. Vemo, da se ne odrešimo zaradi dobrih del, a tudi brez dobrih del se ne odrešimo; da smo opravičeni po veri, a je vera sama, ki nas sili k delom, če nočemo biti podobni tistemu prvemu sinu iz prilike, ki z besedami takoj obljubi očetu, da bo šel delat na polje, potem pa ne gre (prim. Mt 21,28 sl.).

Takšna sinteza mora sedaj od teologije preiti v konkretno življenje vernikov. Ker je nekje treba začeti, veliki filozof Sørn Kierkegaard, ki je bil protestant, svetuje, naj bi začeli z deli in razloži, zakaj: »Princip del,« piše, »je enostavnejši od principa vere.« Doseganje položaja resnične vere predpostavlja ponotranjenost in čistost duha, kar pa je precej zahtevna stvar, tako zelo, da jih je v vsaki generaciji le malo, ki so je sposobni, medtem ko je veliko laže začeti z dejavnostjo, čeprav ta ni popolna. Veliko laže je verovati, če v odpovedi samim sebi začnemo z določenimi deli. Vzemimo na primer – pravi omenjeni filozof – postopača. Sili se v ospredje, da bi si zagotovil, kako je v »skrivni notranjosti« pripravljen žrtvovati vse, kako čuti hrepenenje, da bi pel hvalnice, se postil v tihoti samostana, medtem pa v vsakdanjem življenju išče le dobiček in častno mesto v družbi. Brez dlake na jeziku mu je treba povedati: »Ne, dragi prijatelj, moraš se nam opravičiti, mi hočemo videti dejanja.«

Poglejmo še drug primer. Nekdo pravi, da čuti neskončno sočutje do revnih afriških otrok, ki so izčrpani zaradi lakote in bolezni; to ga tako prizadene, da je »prisiljen« zamenjati program, ko se na televizijskem zaslonu pojavijo njihove podobe, ker ne zmore gledati tolikšnega trpljenja; ničesar pa ne stori, hotel bi celo, da se vsi tisti, ki so od tam prišli v našo državo, vrnejo domov. Ali ni to natančno tisto, kar smo slišali, da biča sv. Jakob?

Toda zakaj bi se morali zatekati k apostolovi avtoriteti, ko pa je tako jasna avtoriteta našega Učitelja? Jezus nas je opozoril, da ob vesoljni sodbi ne bo rekel: »Bil sem lačen in ste me pomilovali, zeblo me je in ste me objokovali, bil sem v ječi in ste se zaganjali v zaporniški sistem …« Rekel bo: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, v ječi sem bil in ste me obiskali, tujec sem bil in ste me sprejeli.«

Kljub vsemu ne smemo spet pretrgati sinteze, pozabljajoč na Pavla, da bi sledili Jakobu. Potrebno ju je povezovati. To pomeni, da sicer moramo delati dobra dela, a delati jih moramo v veri. Kot odgovor na tisto, kar je Bog storil za nas, v duhu hvaležnosti, in ne zaradi drugih razlogov, vštevši tistega, da bi si »zaslužili« nebesa. Nebes si ne zaslužimo z lastnimi dobrimi deli, ampak nam jih je pridobil Kristus s svojo smrtjo.

Delati dobra dela v veri pomeni, da se človek ne čuti dobrega in celo nad drugimi, ker je naredil nekaj dobrega, ampak vse prištevati Božji milosti. Počutiti se dolžniki bratom in sestram, ki jim pomagamo; ne zahtevati njihove hvaležnosti in ne odnehati z dobrimi deli takoj, ko nam je ne izkažejo. Pomeni, da se pri izbiri tistih, ki jim pomagamo, ne pustimo voditi človeškim merilom naklonjenosti ali nenaklonjenosti, ampak nas vodijo potrebe.

Sv. Jakob ni pelagijanec ante litteram; ne verjame, da bi lahko delali dobro le z lastnimi močmi. Zato nas spodbuja, da prosimo Boga, naj nas usposobi za dobra dela:

»Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava.«