Današnji evangeljski odlomek spregovori o čudovitem ozdravljenju, ki ga je storil Jezus:

»Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika.Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: ‘Efatá!’ to je ‘Odpri se!’ In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril.«

Jezus ne dela čudežev kakor tisti, ki maha s čudežno palčko ali pa tleska s prsti. Tisti »vzdih«, ki ga je zaznati v trenutku, ko se dotakne ušes gluhega, nam pove, da se poistoveti s trpljenjem ljudi, da je močno soudeležen pri njihovih nesrečah, da jih prevzema nase. Ob neki drugi priložnosti, ko je Jezus ozdravil veliko bolnih, evangelist pripomni:

»On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni« (Mt 8,17).

Gluhemu človeku se znamo posmehovati, Jezus pa občuti solidarnost in sočutje. Že v tem najdemo prvi nauk. Ni v naši moči, da bi rekli gluhim, s katerimi živimo ali jih srečamo: »Efatá – odpri se!« in jim čudežno vrnili sluh; je pa nekaj, kar lahko storimo tudi mi in jim tako lajšamo trpljenje: vzgajajmo se k spoštovanju, k rahločutnosti do tistih, ki jih je prizadela ta telesna motnja.

Posmehovanje ali pa šale na račun gluhosti drugih mora biti kakor svet stara navada, kajti že v stari zavezi najdemo naslednji opomin: »Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike« (3 Mz 19,14). Neka gluha redovnica je dejala: »Gluhi človek pravzaprav ne zbuja sočutja, ampak je celo v nadlego, gre na živce, ker hoče, da večkrat ponovimo iste stvari. Tako se ustvarja oddaljenost, obrobnost in tisti strašni ‘Si razumel ali ne?’, ki nas tako zelo prestraši. Gluh človek je izoliran iz sveta ljudi.«

Ni potrebno, da bi študirali psihologijo, če bi hoteli razumeti, kaj gluhemu človeku ugaja in kaj ga moti. Najbolj osnovno je, da se zavedamo, da moramo govoriti jasneje, glasneje, tako, da lahko vidi premikanje naših ustnic in kretnje; vse to zelo pomaga človeku, ki slabše sliši. Če je potrebno ponoviti, storimo to blago, ne da bi kazali znamenja naveličanosti, in še zmerneje, kot smo to storili prvič. Izogibajmo se polglasnega govorjenja z drugimi v navzočnosti gluhega ali pa namigovanja za hrbtom. Gluhost že po naravi sili človeka k sumničenju, da ljudje o njem govorijo slabo in da ga imajo za norca. Ko zaradi tega, ker človek ne sliši, pride med pogovorom do nesporazuma, tega ne izpostavljajmo, da ne bi povzročili posmehovanja, s čimer bi ga še bolj ponižali. To je človeška in krščanska obzirnost, ki je še kako aktualna. Kdo nima v krogu svoje družine ali znancev človeka, ki je bolj ali manj prizadet zaradi tovrstne nezmožnosti, še posebno, ko gre za starejše ljudi?

Vendar to ni edina stvar, o kateri bi nam v zvezi z gluhostjo želel spregovoriti današnji evangelij. Zakaj evangelisti v tem primeru navajajo Jezusovo besedo v izvirnem jeziku? Efatá je aramejska beseda – Jezus je namreč govoril aramejsko, oz. nekakšno aramejsko narečje. To je ena izmed tistih besed (skupaj z besedama Aba, Amen), ki jih zgodovinarji imenujejo ipsissima vox, izrecna Jezusova beseda. To so prave »relikvije«, ki nam od njega ostajajo. Razlog, da so dali tej besedi takšen poudarek, je v tem, da so že v prvi Cerkvi razumeli, da se ta beseda ne nanaša le na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred, kjer je ostala vse do današnjih dni. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se dotakne njegovih ušes in ust ter pravi: Efatá, odpri se! S tem hoče reči: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za hvaljenje, za življenje.

Tako nenadoma odkrijemo, da se današnji evangelij ne tiče le telesno gluhih, ampak tudi gluhih, ki slišijo, tistih, ki kakor maliki, »imajo ušesa, pa ne slišijo; imajo oči, pa ne vidijo« (Ps 115,5–6). Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo, in oči, da bi videlo. To je del najbolj splošnega človeškega prepričanja in je izraženo tudi v nekaterih izrazih vsakdanje človeške govorice. Ali ne rečemo o človeku, da ima »odprto« srce, ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je »zaprto« za sleherno sočutje?

Efatá. Odpri se! – je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku (ne le gluhemu) in vsemu človeku. To je povabilo, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za potrebe drugih; v pozitivni naravnanosti bi to pomenilo, da se človek uresniči v vzpostavljanju svobodnih, lepih in konstruktivnih odnosov z ljudmi, ki jim podarja in od njih tudi prejema. Če to naobrnemo na naše odnose z Bogom, je »odpri se!« povabilo, da bi poslušali Božjo besedo, ki nam jo posreduje Cerkev, in dopustili Bogu, da vstopi v naše življenje. V tem smislu je bil močan odmev Jezusovega Efatá beseda papeža Janeza Pavla II., ki jo je izrekel ob nastopu svoje papeške službe: »Odprite vrata Kristusu!«

Sv. Pavel pravi, da »je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi« (Rim 10,17). Vera sploh ni mogoča brez tega globokega poslušanja srca. Številni opravičujejo svojo nevero rekoč, da je vera dar, ki ga oni pač niso prejeli. To bo držalo, toda preden smo gotovi, da gre prav za to, se je potrebno vprašati, ali smo sploh kdaj Bogu dali resnično priložnost, da bi nam spregovoril. Ali smo kdaj rekli, kot je dejal Samuel: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša« (1 Sam 3,10).

Včasih velja zapreti telesna ušesa, da bi bolje odprli ušesa duše. Tista gluha sestra, ki sem jo zgoraj omenil, je dejala: »Nekatera dekleta izberejo klavzuro, da bi živela intenzivno življenje in iskala večnost. Moja klavzura je gluhota. Ko dan za dnem živim v molku, izolirana od zunanjega sveta, od njegovega hrupa, odmerjenega časa, sem dosegla umirjenost in življenjsko zrelost. Jezusov Efatá se je v mojem življenju že zgodil, ker mi je odprl srce in razum za njegovo besedo.« Gluhost je za to ženo postala neke vrste osvetljena klavzura, v zavetju katere je pred oglušujočim hrupom modernega življenja odkrila resničnejši in lepši svet. Na drugi ravni se je to zgodilo tudi Beethovnu, najslavnejšemu med gluhimi. Prav potem, ko je oglušel, je napisal svoje najlepše skladbe, med njimi Odo radosti v Deveti simfoniji.

Toda ni rečeno, da je treba nujno iti skozi telesno gluhost, da bi odkrili ta drugi svet. Gluhoto lahko tudi izberemo. Izbrana gluhota pomeni, da se sami odločimo, kaj bomo in česa ne bomo poslušali. Mučenec davnih časov sv. Ignacij Antiohijski je priporočal svojim vernikom: »Bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o Jezusu Kristusu.« Mi lahko dodamo: bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o bližnjem. Bodite gluhi, ko se vam kdo prilizuje ali vas skuša podkupiti z obljubami nepoštenega zaslužka. Bodite gluhi, ko vam radio ali kakšen drug predvajalnik ponuja nespodobne ali bogokletne pesmi, prostaško ali žaljivo govorjenje.

Včasih moramo biti gluhi tudi, ko nas kdo užali ali pa govori slabo o nas; pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da bi vedno vračali udarec za udarec. Eden od psalmistov je izrekel naslednje besede, ki jih Cerkev polaga v usta Kristusu na križu, ki kljub žalitvam ni odgovarjal z žaljivkami: »Jaz pa sem kakor gluh, ne slišim, kakor mutec, ki ne odpira svojih ust« (Ps 38,14). Koliko zla se lahko izognemo, posebno v družinah, preprosto tako, da pustimo besedam, ki so bile izrečene v trenutku jeze, da padejo v praznino, kakor da jih sploh ne bi slišali!

Povzemimo torej nasvet naše gluhe sestre in si tudi mi uredimo našo malo klavzuro. Postanimo gluhi, da bi bolje slišali. V svetu, v katerem živimo, to postaja skoraj fiziološka potreba, če nočemo, da bi se potopili v orgiji hrupa in nepotrebnih besed, ki nas oblega z vseh strani. Med oblikami onesnaževanja okolja je danes tudi onesnaževanje s hrupom. Nekega dne je Mojzes rekel ljudstvu: »Molče poslušaj, Izrael!« (5 Mz 27,9). Mi pa recimo: »Molče poslušaj, o kristjan!«

Današnji evangeljski odlomek se konča z naslednjo navdušeno pohvalo množice Jezusu:

»Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

(Neki pridigar se je zmedel in rekel: »gluhim je dal, da govorijo in nemim, da slišijo«, kar seveda ni ne vem kakšen čudež). Po vsem tem, kar smo rekli, lahko to pohvalo beremo tudi takole: »Evangelij vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, ko je dobro, da slišijo, in napravi gluhe tiste, ki nas poslušajo, ko je dobro, da ne slišijo.«