Z današnjo nedeljo zaokrožujemo ciklus odlomkov iz šestega poglavja evangelija po Janezu. Priča smo dramatičnemu epilogu celotnega govora. Nekateri niso mogli sprejeti tega, kar je Jezus govoril, in so odšli. On pa se je tedaj obrnil k apostolom in jim rekel: »Ali hočete tudi vi oditi?« Peter mu odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.«

Apostoli se v tem trenutku dokončno odločijo za Kristusa. Če so doslej hodili za njim misleč, da bo uresničil njihove zemeljske sanje, zdaj vedo, da se je potrebno odpovedati vsem svojim zemeljskim sanjam, da bi mogli hoditi za njim. Ta odločitev bo za vse, razen za enega, za Juda, ostala dokončna vse do smrti.

Ob poslušanju tega evangeljskega odlomka smo povabljeni, da tudi mi obnovimo našo odločitev za Kristusa. V preteklosti ni bilo čutiti tako močne potrebe po tej osebni odločitvi, ker nas je izročilo skupaj z navadami samo uvajalo v krščansko življenje, danes pa ni več tako. Kakor danes mladi ne sprejemajo več, da bi jim starši izbirali, s kom se bodo poročili, tako se tudi glede vere ne moremo več zadovoljiti s tem, da bi odločitve namesto nas sprejemali drugi, ne da bi jih mi sprejeli za svoje in jih potrdili. Vse to je dobrina in napredek, a prinaša tudi odgovornost. To pomeni, da je potrebno izbrati in se odločiti. Najslabše bi bilo, če ne bi sprejeli, da drugi izberejo za nas, sami se pa tudi ne bi odločili.

Tokrat se bo naše razmišljanje osredotočilo na drugo berilo, ker spregovori o zelo pomembni temi, ki ne sme neopaženo iti mimo nas. Preberimo odlomek:

»Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil … da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna … Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev … Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve« (Ef 5,25–32).

Apostol spodbuja krščanske zakonce, naj se med seboj ljubijo in spoštujejo; prednje postavlja najmočnejši motiv: zgled Kristusa v odnosu do Cerkve, njegove mistične neveste. Največje dostojanstvo zakona je – gledano z očmi vere – v tem, da je podoba odnosa med Kristusom in Cerkvijo. Tokrat pustimo ob strani razmišljanje o človeškem zakonu (o tem smo že večkrat spregovorili) in se osredotočimo na temo o Cerkvi. O tem je zelo potrebno spregovoriti, saj vidimo, kolikšna je glede tega zmeda tudi med samimi verniki.

Apostolova trditev »Kristus je vzljubil Cerkev«, nosi v sebi vprašanje, ki ga je na neki način čutiti v zraku: »Kristus je vzljubil Cerkev. In ti?« Pogosto slišimo ponavljati: »Kristus da, Cerkev ne.« Ponekod po svetu poznajo izraz, s katerim označujejo to vrsto vernikov: to so unchurched Christians, kristjani brez Cerkve. Nimam namena kritizirati ali obsojati te drže, pač pa bi se rad potrudil, da bi jo razumeli in morda komu pomagali, da bi jo presegel.

Eden izmed temeljnih razlogov za nesporazum je skoraj vedno v tem, da pod besedo »Cerkev« ljudje razumejo »papeža, škofe in duhovnike«, se pravi hierarhijo. Prav te imajo ljudje v mislih, ko govorijo: »Cerkev dela napake tu in tam; zakaj je Cerkev rekla? Zakaj je Cerkev naredila?« K ustvarjanju te miselnosti je v preteklosti pripomogla tudi sama hierarhija, a jo je treba absolutno preseči. Cerkev niso le »papež, škofje in duhovniki«, kot naša država niso le njeni voditelji. Cerkev je »Božje ljudstvo«, se pravi vsi krščeni. To je drugi vatikanski cerkveni zbor močno poudaril. Cerkev smo mi vsi!

Če to razumemo, se spremeni naš način gledanja na Cerkev. Če človek gleda barvno okno stare katedrale od zunaj, z ulice, ne bo videl drugega (bodite pozorni, ko boste obiskali kakšno cerkev) kakor koščke temnega stekla, ki jih povezujejo prav tako temni svinčeni trakovi. Toda če vstopi v katedralo in pogleda isto barvno okno od znotraj, v smeri svetlobe, ki prodira skozenj, bo videl čudovito igro barv in oblik, ki mu jemljejo dih. Enako se dogaja s Cerkvijo. Kdor gleda nanjo kot zunanji opazovalec, z očmi nevernih in nasprotnikov, ne bo videl drugega kot njeno neskončno bedo; kdor pa jo opazuje od znotraj z očmi vere, ko se čuti njen del, bo videl tisto, kar je videl Pavel: veliko in čudovito »skrivnost«!

Drugi vir nesporazuma je v tem, da v Cerkvi ne razlikujemo duše od telesa. Cerkev ima, kakor vsak živ organizem, telo, ki je bolj ali manj lepo, mlado, privlačno, in ima tudi dušo. Njeno telo je vidna in družbena resničnost, ki jo sestavljajo ljudje, obredi, izročila, zakoni, zgodovina, ki ni bila vedno brez graje. Njena duša pa je odrešenje, ki ga prinaša, je Božje kraljestvo, je Sveti Duh. To je nevidno občestvo med vsemi pravičnimi in svetimi: nekdanjimi, sedanjimi in prihodnjimi. Kakor pri človeku ni mogoče ubiti telesa in ohraniti pri življenju samo dušo, tako ni mogoče sprejeti le nevidne in duhovne Cerkve, zavračati pa njen zgodovinski in vidni izraz. Šele ob koncu sveta bosta – tako v svetu kakor v Cerkvi – dobro in zlo dokončno ločena; če bi to počeli prej, razlaga Jezus, ne bi uničili le ljuljke, ampak tudi žito. Rekel bi, da je na srečo tako. »Če na tem svetu ne bi bilo drugega kot le zlo, kdo bi se sprijaznil z življenjem? In če na tem svetu ne bi bilo drugega kot le dobro, kdo bi se sprijaznil s smrtjo?« (Gustave Thibon).

Vsi sanjamo o ponižni, ubogi, evangeljski Cerkvi, ki se odpoveduje moči, ki je vsa in samo v službi človeka. Toda zakaj zmoremo gojiti tak ideal, če ne zato, ker nam ga je Cerkev dala spoznati in ga v svetu ohranja pri življenju? Ali bi brez Cerkve imeli Frančiška Asiškega? Ni mogoče omalovaževati trde drevesne skorje in hkrati izpod nje srkati izdaten drevesni sok, ki ga prenaša in ščiti prav ta skorja.

Včasih ljudje govorijo: »Toda kako, kaj pa nedoslednost Cerkve? In škandali, celo nekaterih papežev?« Vse to je zelo res in danes jih odkrito priznavamo. Toda Bog se je odločil, da bo razodel svojo slavo in svojo vsemogočnost prav preko te vnebovpijoče človeške slabosti in nepopolnosti, tudi »cerkvenih ljudi«. Božji Sin je prišel na ta svet – je rekel škotski pisatelj Bruce Marshall – in kot dober tesar, kakršen je bil, je zbral najslabše in najbolj grčaste deske, kar jih je našel, in iz njih naredil ladjo – Cerkev – ki, kljub vsemu, že dva tisoč let zdrži na morju. Dovolj je pomisliti, kdo so bili in kaj so delali tisti, ki jih je on sam izbral za apostole: Juda, Peter in drugi … Jezus ne želi toliko, da bi bili pastirji njegove Cerkve popolni, ampak, da bi bili usmiljeni.

Med drugim bodimo pozorni, da ne bomo lahkomiselno kazali s prstom na »madeže in gube« Cerkve, ker ji jih zadajamo tudi mi sami! Prepričan sem, da bi Cerkev imela eno gubo manj, če bi jaz v svojem življenju storil en greh manj. Ko je Luter očital Erazmu Rotterdamskemu, češ da ostaja v katoliški Cerkvi kljub njeni »pokvarjenosti«, mu je ta nekega dne odgovoril: »To Cerkev prenašam v pričakovanju, da bo postala boljša, od trenutka, ko je tudi ona primorana, da prenaša mene v pričakovanju, da postanem boljši.«

Francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupéry je v temačnem obdobju zgodovine svoje domovine pod nacistično zasedbo napisal nekaj misli, ki bi jih lahko vsak vernik v zvezi s Cerkvijo vzel za svoje: »Ker sem tudi jaz eden izmed njih, svojih ne bom izdal, pa naj bi storili karkoli. Pred tujci ne bom govoril proti njim. Če jih lahko vzamem v bran, jih bom branil. Če me bodo osramotili, bom to sramoto skril v svoje srce in molčal. Karkoli bi si mislil o njih, ne bom nikoli njihova obremenilna priča. Mož ne bo šel od hiše do hiše in svoje sosede obveščal, da je njegova žena vlačuga: tako ne bi rešil svoje časti. Ker je njegova žena hišna, se ne more delati lepega s tem, da bi bil proti njej. Šele, ko se bo vrnil domov, bo dal duška svoji jezi« (Vojni pilot 24).

Ni rečeno, da moramo v Cerkvi vsi in vedno molčati, potrebno pa je paziti, s kakšnim duhom človek to stori. Ko se poistovetimo s Cerkvijo in se čutimo z njo solidarni v dobrem in hudem (ko se »bo vrnil domov«, bi rekel Saint-Exupéry), Bog lahko ukaže tudi najbolj poslušnemu otroku Cerkve – kot so bili blaženi Antonio Rosmini, don Primo Mazzolari, don Lorenzo Milani in mnogi drugi – da povzdigne svoj glas proti »ranam« in nedoslednostim Cerkve in, če je potrebno, to tudi sam plača.

Ne čakajmo torej svoje smrti, da bi se »vrnili« v Cerkev; če je le mogoče, se vrnimo še živi, z lastnimi nogami. Žalostno je gledati, koliko tistih, ki so živeli v popolni brezbrižnosti, se vrača v Cerkev samo zato, da bi prejeli tako imenovan »poslednji pozdrav«. S tem si lahko rešijo zunanji videz, ne rešijo pa duše.

Ob koncu se spomnimo vprašanja, ki smo si ga zastavili na začetku: »Kristus je vzljubil Cerkev. In ti?«

Vir: R. Cantala,essa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011.