V današnji kulturi in družbi obstajajo različne raziskave javnega mnenja, ki jih lahko kot podobo uporabimo za to, da bi lažje razumeli evangelij današnje nedelje. Raziskave javnega mnenja danes uporabljajo skoraj povsod, predvsem v politiki in ekonomiji.

Tudi Jezus je nekega dne hotel narediti raziskavo javnega mnenja, toda kot bomo videli, z drugačnimi nameni. Ti niso bili politični, ampak vzgojni. Ko je prišel v kraje Cezareje Filipove tam na severu Izraela, je med počitkom, ki mu je ponudil nekaj miru skupaj z apostoli, prav njim nepričakovano postavil vprašanje:

»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«

Zdi se, kot da so apostoli pričakovali, da si bodo lahko končno dali duška in mu povedali, kaj se govori o njem. Odgovorili so: »Nekateri, da Janez Krstnik, drugi Elija, spet drugi Jeremija ali kdo izmed prerokov.«

Toda Jezus ni želel meriti svoje popularnosti ali stopnje svoje priljubljenosti pri ljudeh. Njegov namen je bil povsem drug. Zato je vprašal:

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

To drugo, nepričakovano vprašanje jih je popolnoma zmedlo. Molk in spogledovanje. Če pri prvem vprašanju beremo, da so apostoli »odgovorili« vsi skupaj, kakor v zboru. Tokrat pa je glagol v ednini; en sam »odgovori«, in to Simon Peter:

»Ti si Kristus, Sin živega Boga!«

Med odgovoroma je velika razlika – kot da bi morali preskočiti globok prepad, gre za nekakšno »spreobrnjenje«. Če je za odgovor na prvo vprašanje zadostovalo, da so pogledali okoli sebe, prisluhnili mnenju ljudi, so se morali sedaj zazreti v svojo notranjost, prisluhniti zelo drugačnemu glasu, ki ne prihaja od mesa in krvi, ampak od Očeta, ki je v nebesih. Peter je bil deležen razsvetljenja »od zgoraj«.

To je prvo jasno priznanje resnične identitete Jezusa Kristusa, ki ga najdemo v evangelijih. To je v zgodovini prva javna izpoved vere v Jezusa! Pomislimo na sled, ki jo zareže v vodi velika ladja. Ta se s plovbo ladje širi, dokler se ne izgubi na obzorju. Toda začne se v eni sami točki, ki je ladijski kljun. Tako je tudi z vero v Jezusa Kristusa. Podobna je sledi, ki se je v zgodovini širila, vse dokler ni dosegla »poslednjih mej sveta«. A začne se v eni točki. In ta točka je Petrova izpoved vere: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

Jezus uporabi neko drugo podobo, ki bolj kakor na gibanje kaže na trdnost; podobo, ki kaže bolj na vertikalno razsežnost kot na horizontalno: pečino, skalo:

»Ti si Peter skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.«

Jezus Simonu spremeni ime, kot je to običajno v Svetem pismu, ko človek sprejme pomembno novo poslanstvo; imenuje ga Kefa, Skala. Resnična skala, »vogelni kamen« je in ostaja on sam, Jezus Kristus. Toda po vstajenju in vnebohodu je ta »vogelni kamen«, čeprav navzoč in delujoč, neviden. Potrebno je znamenje, ki ga predstavlja, ki ponazarja in v zgodovini udejanja ta »neomajni temelj«, ki je Kristus. In prav to bo Peter ter za njim tisti, ki ga bo nadomestil, Petrov naslednik – papež, ki bo na čelu apostolskega zbora.

Toda vrnimo se k podobi raziskave javnega mnenja, ker nosi v sebi velik izziv današnjemu človeku. Videli smo, da se Jezusova raziskava javnega mnenja odvija v dveh etapah, ima dve temeljni vprašanji; prvo: »Kaj ljudje pravijo, kdo sem?«; in drugo: »Kaj vi pravite, kdo sem?« Ne moremo se potuhniti, moramo se vprašati: na kateri stopnji smo mi? Zlahka zaznamo mnenja o Jezusu. Mnogo je knjig, ki delajo prav to in nam poročajo, kaj so mislili o Jezusu filozofi, teologi, književniki, celo ateisti.

Vse to človeku omogoča, da v odnosu do Jezusa ostane nevtralen. V tem primeru se med nas in Jezusa postavi varnostna pregrada tujih mnenj, njihovi pro et contra. Vse to nas ne vznemirja: ni se treba odločiti. Kot da bi danes šli naokoli z mikrofonom v roki in povpraševali ljudi, koga bodo volili na prihodnjih volitvah. Ni potrebno, da bi bili osebno politično opredeljeni.

Ko pa se zasliši tisti »vi«, ali bolje »ti«, se stvari hipoma spremenijo in postanejo resne. Zgodi se kakor kratek stik. »Kaj praviš ti, prav ti, kdo sem?« Tu se ni mogoče umakniti. Priti moraš na plan in se odločiti sam pred svojo vestjo. Kakor da bi nenadoma v istem raziskovanju javnega mnenja kdo od intervjuvancev vzel v roke mikrofon in vprašal tistega, ki je doslej spraševal: »In koga boš volil ti?« Stvari se spremenijo.

Tako nekoč kot danes so redki pripravljeni odgovoriti na to drugo vprašanje. Toda »zvesti«, še več, »blagrovani« so samo tisti, ki imajo pogum sprejeti milost (pogum sprejeti milost!) in izpovedati: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!« Torej ne le eden od »prerokov« ali celo »veliki prerok«, niti ne samo »sin človekov«, ampak »Božji Sin«.

S to vero krščanstvo stoji ali pade. Obstajajo železne konstrukcije (mislim, da je med njimi Eifflov stolp v Parizu), zgrajene tako, da se, če na določeni točki spodmakneš ključni element, zrušijo same vase. Tako je zgrajena krščanska vera in ta občutljiva točka je vera v Jezusovo božansko naravo. Prav zaradi nje se krščanstvo razlikuje od vseh drugih religij na tem svetu. In prav tej veri, ne drugim, je obljubljena zmaga:

»Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin« (1 Jn 5,5).

Leta 1955 je bila v Piccolo Teatro v Milanu premiera drame Proces proti Jezusu, ki je delo Diega Fabbrija in je hitro obkrožila glavna svetovna gledališča. Avtor si zamišlja judovsko gledališko skupino, ki se po drugi svetovni vojni seli iz mesta v mesto, da bi pred občinstvom obnavljala proces proti Jezusu in ugotavljala, ali je bil Jezus pravično ali pa krivično obsojen.

V nekem določenem trenutku med igralci in publiko ni več razlike in vse postane en sam gledališki oder. Spominjam se, kakšen vtis je naredilo dejstvo, da se je nenadoma med gledalci, morda prav na sosednjem sedežu, dvignil nekdo in se začel živo pogovarjati z onimi na odru. Ljudje so osuplo gledali okoli sebe. Zdelo se je, da je stvar organizatorju popolnoma ušla iz rok in potrebno je bilo kar nekaj časa, da so gledalci dojeli, da je bilo tudi to del predstave.

Potem ko so zaslišali priče iz tistega časa (Pilata, Kajfa, Juda, apostole), so tudi v drami Jezusu izrekli sodbo. Osnovni dokaz je, da se z njegovim prihodom ni nič spremenilo, da se vse nadaljuje kakor prej in zato on ne more biti Božji Sin. »Izrekli bomo sodbo« – pravi predsednik, obrnjen h gledalcem – »toda prej želim vprašati vas, tu navzoče kristjane: kdo je bil … kdo je – kdo je – za vas Jezus iz Nazareta?«

In prav v tem trenutku se vse spremeni. Vstane duhovnik, ki je anonimno med gledalci, prostitutka, ki jo privleče v gledališče ljubimec – intelektualec, mladenič, ki je pobegnil od doma, čistilka v gledališču, ki so ji ubili sina prevratnika in vsakdo od njih kriči, kdo je zanj Jezus v še ne izpovedani skrivnosti njegovega življenja in zakaj ne more živeti brez njega. Zato je razumljivo, da dejansko ne drži, da je vse tako, kot je bilo prej.

Zato predsednik sodišča sklene: »Zakaj glasno ne vpijete povsod in vedno tega, kar ste povedali nocoj? Vsi morate to razvpiti! Vsi! Sicer se bo tudi vam ponovilo isto, kar se je zgodilo nam takrat. Da smo zatajili …, da smo obsodili …, da smo križali Jezusa. Jaz moram končno razglasiti … glasno … in pred vsemi …, da še vedno ne vem, ali je bil Jezus iz Nazareta res tisti mesija, ki smo ga mi (Judje) pričakovali …, tega ne vem … Zagotovo pa On, samo On, od tistega dne hrani in podpira vsa upanja sveta! In jaz ga razglašam za nedolžnega … mučenca … vodnika.«

Vse do tu sem bil – recimo temu – tisti, ki sprašuje. Vas sem vpraševal: »Kdo je za vas Jezus Kristus?« V tem trenutku vam prepuščam mikrofon, da me vprašate vi: »In zate, kdo je zate Jezus Kristus?« Dana mi je milost (gre namreč za milost, nikakor za zaslugo), da vam lahko z velikim veseljem, in mislim, da z vso iskrenostjo rečem: »Da, tudi za mene, kakor za Petra, je Jezus Kristus Sin živega Boga.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 269-273. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.