Evangelij današnje nedelje se povsem posveti liku Janeza Krstnika. Poglejmo, kako se on sam predstavi svetu:

»Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse meso bo videlo Božje odrešenje.«

V času, ki nas ločuje od božiča, moramo vsaj enkrat nameniti pozornost glasniku, ki je pripravljal človeštvo na Jezusov prvi prihod. Videli bomo, da nam ima povedati nekaj zelo pomembnega za naš čas.

Že ob rojstvu ga je njegov oče Zaharija pozdravil kot preroka:

»In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom, da pripraviš njegova pota« (Lk 1,76).

Danes vsi iščemo preroke. V svetu in v Cerkvi si želimo prerokov. V srednjem veku je bila (vsaj glede na slavni epski ciklus Vitezov okrogle mize) magična beseda, ki so jo vsi imeli na ustih: »Kje je sveti gral?« Mi se sprašujemo: »Kje so preroki?« Preroki so kakor oči človeštva. Brez njih se človeštvu zdi, da je slepo in ne ve, v katero smer naj gre. Največja nesreča izraelskega ljudstva po izgnanstvu ni bilo pomanjkanje hrane ali pa tempeljskih daritev, ampak pomanjkanje prerokov: »Ni več nobenega preroka in nihče med nami ne ve doklej« (Ps 74,9).

Kdo pa je resnični prerok? Sv. Janez Krstnik nam ga pomaga odkriti. Kaj je storil predhodnik, da ga je sam Kristus imenoval »največji med preroki« (prim. Lk 7,28)? Predvsem je po vzoru starih izraelskih prerokov pridigal proti zatiranju in družbeni nepravičnosti. Prihodnjo nedeljo ga bomo slišali reči:

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«

Tudi cestninarjem, ki so pogosto izžemali reveže s samovoljnimi zahtevami, pravi: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Vojakom, ki so bili nagnjeni k nasilju: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite« (prim. Lk 3,11-14). Tudi besede, ki smo jih slišali o gorah, ki naj se znižajo in o dolinah, ki naj se napolnijo ter o razkopanih poteh, ki naj postanejo gladke, lahko naobrnemo na družbeno področje. Danes bi jih lahko razumeli takole: »Vsaka nepravična družbena razlika med prebogatimi (gore) in zelo revnimi (doline) mora biti odstranjena ali vsaj zmanjšana; razkopane poti podkupovanja in prevar je treba zgladiti.«

Do tod zlahka prepoznamo podobo, kakršno imamo danes o preroku: je nekdo, ki priganja k spremembam; ki obtožuje izkrivljenost sistema, ki kaže s prstom na vsakovrstno moč v vseh njenih oblikah – verski, ekonomski, vojaški – ki si upa povedati tiranu v obraz, kakor je to storil Janez Krstnik, ko je stopil pred Heroda: »Ni ti dovoljeno!« (Mt 14,4).

Toda Janez Krstnik je storil še nekaj drugega. Ljudstvu je dal »spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov« (Lk 1,77). V kakšnem pomenu – se bomo vprašali – ga to napravlja za preroka? Kje je v tem primeru prerokba? Preroki oznanjajo prihodnje odrešenje; toda Janez Krstnik ne oznanja prihodnjega odrešenja; pokaže na nekoga, ki je navzoč. On je tisti, ki nenadoma s prstom pokaže na nekega človeka in vzklikne: »Glejte ga!«; »Glejte, Božje Jagnje!« (Jn 1,29). »Tisti, ki so ga dolga stoletja pričakovali, je tu, on je!« Kako je moralo spreleteti tistega dne vse navzoče, ko so ga slišali tako govoriti!

Marsikateri človek bi lahko pomislil: toda kakšen prerok je predhodnik, če se omeji zgolj na to, da pokaže na tistega, ki je vsem na očeh? Toda prav tu je veličina njegove prerokbe! Klasični preroki so pomagali sodobnikom preplezati zid časa in pogledati v prihodnost, on pa jim je pomagal preplezati še debelejši zid nasprotnega videza in odkriti Mesija, skritega pod podobo človeka, ki je kakor drugi. Janez Krstnik je tako vpeljal novo krščansko preroštvo, ki ni v napovedovanju prihodnjega odrešenja (»v poslednjih časih« ), ampak v razodevanju skrite Jezusove navzočnosti v svetu.

Kaj nam ima vse to povedati? Predvsem tole: tudi mi moramo ohraniti povezana ta dva vidika preroške službe: prizadevanje za družbeno pravičnost z ene strani in oznanjevanje evangelija z druge. Te naloge ne smemo premakniti ne sem ne tja. Oznanjevanje Kristusa, ki ga ne spremlja napor za človekov napredek, ne bi bilo utelešeno ne verodostojno; prizadevanje za pravičnost brez oznanila vere in poživljajočega odnosa z Božjo besedo pa bi se hitro izčrpalo ali končalo v nerodovitnem oporečništvu.

Govori nam tudi o tem, da oznanjevanje evangelija in boj za pravico ne smeta biti dve stvari, ki bi stali druga ob drugi, ampak sta med seboj povezani. Prav Kristusov evangelij nas mora priganjati v prizadevanju za spoštovanje človeka, da bi tako vsakemu človeku omogočili »videti Božje zveličanje«. Janez Krstnik ni pridigal proti zlorabam kot kakšen družbeni hujskač, ampak kot glasnik evangelija, da »ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo« (Lk 1,17).

Na adventno nedeljo, kakor je današnja, je španski dominikanec br. Anton de Montesinos leta 1511 pridigal ob Božji besedi, ki smo jo slišali na začetku: »Glas vpijočega v puščavi«. Govoril je skupini osvajalcev v eni od pokrajin v Srednji Ameriki, ki so jo osvojili. Njegove besede so padale kakor udarci s kolom po glavah navzočih. Govoril je: »S kakšno pravičnostjo in s kakšno pravico zadržujete v tako okrutnem in strahotnem suženjstvu te Indijance? S kakšno oblastjo ste vojevali toliko ostudnih vojn proti tem ljudem, ki so bili krotki in miroljubni na svojem ozemlju in ste jih veliko pobili? … Zakaj jih tako zatirate in mučite, ko jim ne daste niti hrane in ne zdravite njihovih bolezni? Ali se kaj brigate za to, da bi spoznali nauk ter njihovega Boga in Stvarnika? Ali niso ljudje? Ali nimajo duše? Ali jih niste dolžni ljubiti kakor sami sebe?«

Slavni Bartolomej de las Casas, ki je poskrbel, da je ta pridiga prišla do nas, pravi, da so bili nekateri navzoči ogorčeni, drugi vznemirjeni ali pa skrušeni. Janez Krstnik je bil navdih za to preroško obtožbo, na katero je spomnil Janez Pavel II. ob 500. obletnici evangelizacije Latinske Amerike kot na najbolj verodostojno razlago evangelija v tistem zgodovinskem trenutku. Montesinos je enako kot Janez Krstnik plačal z življenjem pogum, ko je osvajalcem glasno povedal svoj »non licet«, ni vam dovoljeno.

Tudi danes stroga in privlačna podoba Janeza Krstnika ne bi smela iti zaman mimo nas, ampak bi morala zbujati podobna pogumna stališča v imenu evangelija.

Nekako smo poklicani, da prevzamemo bolj vlogo obtožencev kakor pa tožiteljev. Iz določenih podatkov je namreč razvidno, »da imajo na severni polobli nekateri psi na voljo sedemnajstkrat več stvari, kot jih imajo na južni polobli nekateri otroci«. Kako se ob tem dejstvu ne bi spomnili klica Janeza Krstnika: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako!«? Ali pa duhovnikovega klicaosvajalcem: »Ali niso tudi oni ljudje kakor vi?«

Če nas torej Janez Krstnik priganja v boj proti krivicam, da bi lahko vsem, tudi revnim, oznanjali veselo novico, moramo – preden sklenemo – najti kakšen namig tudi glede tega. Kako predhodnik oznanja Jezusa Kristusa? Kakšno metodo uporablja? Janez ni učitelj s svojo vsebino, ker je šele na začetku vere, njegova kristologija je šibka in osnovna; ne pozna še pomembnejših naslovov za Jezusa: Beseda, Božji Sin, Gospod. V zameno za vse to pa ima neverjetno sposobnost, da daje čutiti Kristusovo bližino, to pa je za življenje zelo pomembno. Kliče: »Med vami pa stoji on, ki ga ne poznate.« Tu se pojavi čut za nujnost odločitve (»Sekira je že nastavljena drevesom na korenino!« ) in pomembnost vsega, kar je v igri. »Velnico ima v roki.« To pomeni: pred njim se odloči, kdo bo obstal in kdo bo padel, kdo bo dobro seme in kdo pleve, ki jih veter raznaša.

Janez Krstnik nas tako spominja, da se za sodelovanje pri naporih Cerkve za evangelizacijo ne zahteva nujno dobro poznavanje teologije ali pa sposobnost zapletenega razmisleka. Potrebnejši je pogum, prepričanje, izkušnja (seveda Kristusa) in doslednost življenja. Vsi lahko govorijo o Kristusu, kot je govoril predhodnik, tudi tisti, ki niso študirali.

Janez Krstnik se je označil za »glas vpijočega v puščavi«. Upajmo, da danes ne vpije več »v puščavi«, ampak da bo njegov glas segel do mnogih in bo v njih porodil željo, da bi resnično v svojem srcu pripravili pot Kristusu, ki prihaja.