Prepričan sem, da ste ob poslušanju razlage evangelijev večkrat slišali govoriti o sinoptičnih evangelijih in o evangeljski sinopsi. Tokrat imamo priložnost, da razložimo, za kaj gre, da se tako nihče ne bo čutil izključenega ali pa v zadregi, ko bo slišal te malce težko razumljive izraze.

Besedasinopsa prihaja iz grščine in preprosto pomeni celovit, strnjen pregled, ki zaobjame več stvari z enim samim pogledom. Pridevnik sinoptičen pa lahko razložimo kar sami: optičen vsi dobro vemo, da ima »nekaj opraviti z vidom«, sin pa pomeni »z, skupaj«. Sinoptičen torej pomeni, da neko stvar lahko postavim ob drugo in ju skupaj ogledujem.

Glede na to, ali je določen odlomek zapisan v enem samem od štirih evangelijev, v dveh ali treh, morda celo v vseh štirih, ima stran, ki ga prinaša, eno, dve, tri ali štiri stolpce. Če bi pogledali v sinopsi današnji odlomek o pomnožitvi kruha, bi na tej strani našli štiri stolpce, kar pomeni, da je zapisan v vseh štirih evangelijih. To je seveda izjema. Običajno na straneh niso štirje, ampak samo trije stolpci. In sedaj bom skušal to razložiti.

Jezus v času svojega življenja ni ničesar zapisal. On je samo govoril, učil, deloval. Po njegovi smrti pa so apostoli in njihovi sodelavci poprijeli za delo in zbrali vse tisto, kar se je vsakdo od njih spomnil o njem, da bi to predajali onim, ki so se postopoma spreobračali in začeli verovati. Luka pravi, da so skrbno preiskali vse okoliščine od začetka, da bi zapisali urejen povzetek in bi tako lahko vsakdo uvidel trdnost nauka, ki ga je prejel (prim. Lk 1,2 sl.).

Cerkev kot avtentične in vredne verovanja priznava štiri od teh pripovedi, ki so bile uvrščene v t.i. svetopisemski kanon (še ena beseda, ki je ne gre pozabiti!). Svetopisemski kanon je uradni seznam spisov, ki jih imamo za navdihnjene od Boga in so zato zavezujoči. Gre torej za pripovedi, ki so jih uredili Matej, Marko, Luka in Janez.

Vse druge pripovedi o Jezusovem življenju, ki so ostale zunaj kanona, se imenujejo apokrifi (to je zadnja beseda, za katero vas prosim, da si jo zapomnite); ti torej niso avtentični in niso uradno priznani. Vsebujejo posamezne podrobnosti in legendarne elemente; Cerkev pa seveda nima namena posredovati legend o Jezusovem življenju, ampak resnične in preverjene dogodke, da bi vsak – kakor pravi Luka – »lahko spoznal zanesljivost naukov, o katerih je bil poučen«.

Gre torej za en sam evangelij, ki je prišel do nas v štirih različnih verzijah oziroma pripovedih. Vsakdo od štirih evangelistov, ki nam posreduje isti Jezusov nauk in njegova dela, vendarle daje večji poudarek nekaterim in ne drugim stvarem, glede na potrebe skupnosti, za katero je pisal; napravil je namreč svoj izbor; on je dogodke same že verodostojno interpretiral po navdihu in pod vodstvom Svetega Duha.

Trije od štirih evangelistov – Matej, Marko in Luka – so si med seboj zelo podobni, imajo mnogo skupne vsebine, čeprav ni vedno enako razporejena. Imenujemo jih sinoptični evangeliji, ker jih lahko med seboj vzporejamo. Četrti, Janezov evangelij, ki je zapisan kasneje, odseva fazo nadaljnjega razmišljanja o osebi in učenju Jezusa Kristusa in je zato v nekem smislu poseben. Zato ima evangeljska sinopsa, kot sem rekel, običajno le tri stolpce.

Sedaj prihajamo k evangeljskemu odlomku, ki govori o pomnožitvi kruha. Nekega dne se je Jezus umaknil na samoten kraj ob obali Galilejskega jezera. Ko je stopil iz čolna, je zagledal veliko množico, ki ga je čakala.

»Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.«

Govoril jim je o Božjem kraljestvu. Medtem pa se je zvečerilo. Apostoli so mu svetovali, naj odpusti množice, da bi si v bližnjih vaseh priskrbeli hrano. Kot da bi videl te apostole; človek pomisli na tiste cerkovnike, ki začnejo pokašljevati, da bi s tem opozorili duhovnika – pridigarja, da se je zavleklo in je že čas, da konča. Apostoli bi radi, da Jezus reče ljudem: »Maša je končana, pojdite v miru.«

Jezus pa jih preseneti, ko jim pravi, in to tako, da so vsi slišali: »Vi jim dajte jesti!«. Oni pa mu zmedeni odgovorijo: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi!« Jezus jim reče, naj mu jih prinesejo. Vse povabi, naj sedejo. Vzame pet hlebov in dve ribi, moli, se zahvali Očetu, potem pa naroči, naj vse to razdelijo množici.

»Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar.«

Bilo je okrog pet tisoč mož, brez žena in otrok, pravi evangelij (pa ne, ker žene in otroci ne bi jedli, ali sploh ne bi šteli, ampak so bili v skladu z miselnostjo tistega časa všteti v družino, ki jo je predstavljal moški). To je bil najbolj vesel piknik v vsej svetovni zgodovini!

Kaj nam govori ta evangelij? Najprej, da Jezusa skrbi in se mu »smili« ves človek, njegovo telo in duša. Dušam deli besede, telesom pa zdravje in hrano. Rekli boste: zakaj tega ne dela tudi danes? Zakaj ne deli kruha tolikim milijonom lačnih ljudi na zemlji?

Odgovarjam: zagotovo Jezus tudi danes pomnožuje pet hlebov in dve ribi! To dela na svetovni ravni. Ozrimo se okoli sebe. Če smo v teh poletnih dneh na deželi, se spomnimo, da so bile še pred nekaj tedni njive prekrite z zlatim žitnim klasjem, ki je danes že spravljeno v žitnicah. Če smo na morju, vidimo ribiče, ki vlečejo na kopno polne mreže rib. Posejanih je bilo »pet« semen žita, zdaj pa jih požanjemo na stotine. In tudi ribe, veliko jih ulovimo, pa jih spet najdemo.

Ali ni tudi to čudežna pomnožitev? Le da smo se zato, ker se dogaja vsako leto, nanjo navadili in nam je sama po sebi umevna. To imenujemo naravni pojav. Nismo se pa sposobni temu čuditi, videti čudežni vidik vsega tega. Assueta vilescunt so rekli nekoč: navadne/običajne stvari izgubijo vrednost.

Je morda že komu uspelo »znanstveno« razložiti, zakaj se vse to dogaja? Zakaj zrno, ki je padlo v zemljo, umre, potem skali, prebode zemljo, raste in dozori na soncu? Mi poznamo, »kako« se vse to zgodi, ne poznamo pa zadnjega »zakaj«. Kdo »ukazuje« naravi, da vse to dela s tako neverjetno urejenostjo?

S tem seveda nočem postaviti na isto raven čudežev, ki jih je delal Jezus, in te naravne »čudeže«. Rad bi le rekel, da eni potrjujejo druge. Za tistega, ki gleda na stvari z očmi vere, Bog ni nič manj dejaven pri tej pomnožitvi kruha in rib kot pri oni, ki jo je storil Jezus. Še več: Jezus je izvršil ono izjemno pomnožitev prav zato, da bi nam pomagal zavedati se čudeža redne pomnožitve kruha, ki se vsako leto zgodi pred našimi očmi.

Toda rekli mi boste, da ta razlaga še ne odgovarja na veliko pomembnejše vprašanje: zakaj kljub vsemu temu toliki še vedno stradajo vsakdanjega kruha? Verjamem, da evangelij o pomnožitvi kruha vsebuje neko podrobnost, ki nam lahko vsaj pomaga najti odgovor. Jezus ne naredi magične kretnje in sebi v slavo pomnoži preobilje kruha in rib. Vpraša jih, kaj imajo, in jih povabi, da podelijo tisto malo, kar imajo: pet hlebov in dve ribi.

Isto dela tudi danes. Prosi nas, naj damo skupaj bogastvo zemlje. Vsem je znano, da glede prehrane naša zemlja lahko poskrbi še za nekaj milijard ljudi več, kot nas trenutno živi. Kako lahko krivimo Boga, da ne da dovolj kruha za vse, ko vsako leto uničimo na milijone ton zalog t.i. »pretečene« hrane samo zato, da ne bi padla njena cena? Boljša razdelitev, večja solidarnost in delitev: tu je rešitev.

Vem: ni tako preprosto. Obstaja blazna oboroževalna tekma, poznamo neodgovornost nekaterih oblastnikov, ki pripomore k temu, da so številni narodi še vedno ujeti v primež lakote. Toda del odgovornosti pade tudi na bogate države. Mi smo sedaj tista anonimna oseba (eden od evangelistov pravi, da je bil deček), ki ima pet hlebov in dve ribi; le da jih stiskamo pri sebi in se zelo pazimo, da jih ne bi dali na razpolago in jih razdelili med vse.

In še zadnja misel, ki je na srečo bolj vzpodbudna. Zaradi načina opisa (»Vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam.« ) je pomnožitev kruha in rib vedno dajala ljudem misliti na pomnožitev onega drugega kruha, ki je Kristusovo telo. Zato nam najstarejše predstavitve evharistije prikazujejo košaro s petimi hlebi in ob njej dve ribi; tak mozaik so odkrili v cerkvi v Tabgi v Palestini, ki stoji na mestu pomnožitve kruha; temu je podobna tudi znana freska v Priscilinih katakombah.

Sicer je pa tudi to, kar počnemo v tem trenutku, pomnožitev kruha: kruha Božje besede. Tokrat se čudež dogaja s pomočjo knjige. Jaz sem razlomil kruh besede in v tiskarni so pomnožili moje besede; tako je tudi tokrat precej več kot pet tisoč mož jedlo in se nasitilo.

Zdaj pa še majhna naloga za vas: »Poberite koščke, ki so ostali,« prinesite besedo tudi tistim, ki niso bili deležni gostije. Postanite »glasniki« in priče oznanila. Že vnaprej hvala za sodelovanje. In ne pozabite treh pomembnih besed, ki smo se jih danes naučili: sinoptični evangeliji, svetopisemski kanon, apokrifni spisi.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 254-258. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.