Evangelij današnje nedelje se začenja takole:

»Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva.«

Že v teh besedah je pomembna novica, »začel jih je pošiljati«. To je začetek poslanstva apostolov. Dotlej je bil le on – Jezus sam, ki je oznanjal Božje kraljestvo. Učenci so hodili za njim, ga poslušali, se učili, to je bilo neke vrste uvajanje. Zdaj pa so poslani. Če je bil dotlej najpogostejši glagol, ki ga je uporabljal v odnosu do učencev, »Pridite«, je odtlej »Pojdite!«. Od poklicanosti preide k poslanstvu. To je preludij poznejšemu slovesnemu poslanstvu apostolov v trenutku, ko bo zapuščal ta svet in jim bo rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15).

Glede tega moramo takoj pojasniti neko stvar, da ne bi nadaljevali zelo žalostnega nesporazuma med kristjani. Komu je namenjeno Jezusovo povabilo »Pojdite«? Običajno mislimo: apostolom in danes njihovim naslednikom: papežu, škofom, duhovnikom. Stvar se tiče njih, mislijo mnogi, ne pa nas ubogih laikov. Toda prav to je usodna napaka. Gotovo še kako drži, da v prvi vrsti pošilja apostole, ki jim zaupa nalogo uradnih in pooblaščenih prič. Toda ne le njih. Oni morajo biti voditelji, animatorji drugih, v skupnem poslanstvu. Če bi razmišljali drugače, bi to pomenilo, da bi se lahko podali v vojno brez vojakov, samo z generali in drugimi častniki; ali pa da je mogoče osnovati nogometno ekipo samo s trenerjem in sodnikom.

Potem ko je poslal apostole, je Jezus »določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1). Ti učenci so bili verjetno vsi tisti, ki jih je do tistega trenutka zbral, ali pa vsaj tisti, ki so bili resno pripravljeni sodelovati z njim. Jezus torej pošilja vse svoje učence. Potrebuje vse. Ali bolje, vsem izkaže čast, da postanejo njegovi poslanci, njegovi »predhodniki«, torej tisti, ki gredo pred njim in mu pripravljajo pot v krajih, kamor je namenjen.

Zdi se mi, da slišim odziv ljudi, ki so zaznali besede, da morajo postati Jezusovi oznanjevalci in pričevalci: »Toda kako, ali ni dovolj, da si vzamemo čas za poslušanje evangelija in pridemo občasno v cerkev? Zdaj pa pričakujete od nas, da postanemo še oznanjevalci? Ali vi, duhovniki, sploh veste, kaj pomeni imeti družino, hoditi v službo in se vsak dan boriti za preživetje?« Toda postati oznanjevalci ni še ena dolžnost več v življenju; to je veselje, je moč, ki nam pomaga pozabiti vse težave in nam jih pomaga bolje prenašati. Ne pozabimo, da je Jezus obljubil stokratno povračilo že na tem svetu vsem tistim, ki se mu dajo popolnoma na razpolago v prid Božjega kraljestva.

Laiki so atomska energija krščanstva. Atomska energija je tista, ki se sprosti ob »fuziji« atoma. Povedano s preprostimi besedami to pomeni: uranov atom bombardirajo in s trkom »razpolovijo« nevtrone. V tem procesu se sprošča energija. Iz tega pa se razvije verižna reakcija. Dva nova elementa »zadeneta« in razbijeta druga dva atoma, ti trčijo ob naslednje štiri in tako naprej do milijard atomov, tako da se »sprosti« ogromna energija. To pa ni nujno uničujoča energija, kajti atomsko energijo lahko uporabljamo tudi v miroljubne namene, v prid človeku.

Nekaj podobnega se dogaja tudi na duhovnem področju. Laik, ki ga je osvojil evangelij in se je spreobrnil, lahko »okuži« dva druga, ta dva naslednje štiri, in ker laikov ni le nekaj deset tisoč, kot je duhovnikov, ampak na stotine milijonov, lahko oni resnično odigrajo odločilno vlogo pri širjenju blagodejne luči evangelija v svetu.

Neki laik, družinski oče iz Združenih držav Amerike, poleg svojega poklicnega dela opravlja tudi intenzivno evangelizacijo. Ta človek je poln humorja in evangelizira s salvami smeha, kakor znajo samo Američani. Ko gre v nov kraj, začne zelo resno: »Dva tisoč petsto škofov, zbranih v Vatikanu, me je prosilo, da pridem in vam oznanjam evangelij.« Ljudje seveda postanejo radovedni. On nato razloži, da je z omembo dva tisoč petsto škofov mislil na tiste, ki so se udeležili drugega vatikanskega cerkvenega zbora in napisali Odlok o laiškem apostolatu (Apostolicam actuositatem), v katerem spodbujajo slehernega kristjana laika, da sodeluje pri poslanstvu evangelizacije Cerkve. Še kako je imel prav, ko je rekel: »me je prosilo«. Te besede niso bile rečene v prazno, vsem in nikomur; osebno so naslovljene na vsakega katoliškega laika.

Zdaj pa je čas, da rečemo kakšno besedo tudi o tem, kako evangelizirati. Evangelij nameni eno samo besedo, da pove, »kaj« so apostoli, ki jih Jezus pošilja, ljudem pridigali ( »spreobrnjenje« ), na dolgo pa opisuje, »kako« naj pridigajo. Ne vztraja toliko pri tem, kaj je potrebno reči, kot pri tem, »kakšen je treba biti«, da bi oznanjali Kristusa. Glede tega je pomemben nauk že v samem dejstvu, da jih Jezus vedno pošilja po dva in dva. Zakaj jih pošilja po dva in dva? Tudi policisti vedno hodijo po dva in dva in motiv za to – tako se ljudje radi pošalijo – je, ker zna eden le brati, drugi pa pisati! Ne, nikakor ne gre za ta razlog. Po dva in dva jih pošilja – tako je razlagal Gregor Veliki – da bi vcepil ljubezen, kajti če ni vsaj dveh, ne more biti ljubezni. Prvo pričevanje za Jezusa, ki ga je treba dajati, je pričevanje medsebojne ljubezni:

»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Predstavljajmo si dva kristjana, ki delata skupaj v politiki, na delovnem mestu ali pa v najrazličnejših življenjskih okoliščinah. Kristusa in njegovega evangelija ne moreta niti omeniti. Če pa se spoštujeta, se podpirata in razodevata medsebojno ljubezen ter živita »v edinosti«, kot pravijo naši prijatelji ognjiščarji (fokolarini), je to že njuno čudovito pričevanje za Kristusa. V času preganjanj prvi kristjani niso mogli javno oznanjati Kristusa, toda pisatelj iz tistega časa poroča, da je na pogane naredila globok vtis njihova medsebojna ljubezen in so zato med seboj začudeni govorili: »Poglejte, kako se ljubijo!«

To velja predvsem za starše. Potem ko ne morejo narediti ničesar več, da bi pomagali verovati svojim otrokom, storijo že zelo veliko, če bodo otroci, ki jih bodo opazovali, lahko med seboj govorili: »Glejte, kako se oče in mama ljubita.« »Ljubezen je od Boga«, pravi Sveto pismo (1 Jn 4,7) in to razloži, zakaj se vedno, kjer je vsaj malo resnične ljubezni, oznanja Bog.

Tisti Američan, o katerem sem vam pripovedoval, je imel hude težave v odnosu do enega izmed svojih otrok. Šest let sta z ženo molila zanj in ga imela iskreno rada, po možnosti še bolj kot druge. Potem je nekoč za praznik oče od svojih otrok prejel v dar novo Sveto pismo. Ko ga je odprl, je našel na prvi strani stavek tistega, takrat že triindvajsetletnega sina: »Oče, hvala, kajti s svojo ljubeznijo si tudi meni odkril Božje kraljestvo.« (Kako bi bilo lepo, če bi tudi drugi starši, ki imajo podobne težave s svojimi otroki, lahko nekega dne slišali enake besede!)

Ko je to mogoče, se mora temu molčečemu pričevanju ljubezni pridružiti tudi jasno pričevanje besed. Sv. Peter je v pismu prvim kristjanom naročal:

»Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (1 Pt 3,15–16).

Prva in najbolj razširjena oblika evangelizacije je prav v tem: razlagati vsakomur, ki nas prosi ali pa je pripravljen prisluhniti, zakaj upamo v Kristusa, kdo je za nas Jezus, kako to, da smo se »spreobrnili« in verujemo. Besede »s krotkostjo in strahospoštovanjem« izključujejo pretirano vztrajanje, vsiljivost, pomanjkanje spoštovanja verskega prepričanja (vse tisto, kar je tako nadležno pri članih nekaterih sekt, ki hodijo od vrat do vrat ali ustavljajo ljudi na cesti); ne izključujejo pa poguma in iznajdljivosti.

Tako smo torej razložili, kdo mora evangelizirati (vsi, ne le duhovniki) in kako evangelizirati (z ljubeznijo in ko je mogoče, tudi z besedo). Ob koncu spregovorimo tudi o tem, kje evangelizirati: kaj so danes za laike »vasi in mesta«, kamor jih pošilja Jezus. Za nekatere so lahko te vasi oddaljeni kraji; za večino pa so »vasi in mesta« zelo blizu. To je delovno mesto, prijatelji, njihovo družinsko okolje.

Ob branju evangelija napravi na nas globok vtis Jezusov odgovor mladeniču, ki sprašuje, kaj mora storiti, da bo deležen večnega življenja: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim … nato pridi in hôdi za menoj« (Mr 10,21). Nasprotno pa nekemu drugemu mladeniču, ki je hotel pustiti vse in iti za njim, tega ne dovoli, ampak mu pravi: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim naznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil« (Mr 5,19).

Ob teh besedah sem se spomnil neke črnske duhovne pesmi, ki nosi naslov V Gileadu je balzam (There is a balsam in Gilead). Zadnja kitica pove nekaj, kar bi nam lahko pomagalo skleniti vse to naše razmišljanje: »Če ne znaš pridigati kakor Peter, če ne znaš pridigati kakor Pavel, pojdi domov in reci svojim sosedom: ‘Jezus je umrl za vse!’«

Vir: R. Cantalamesaa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 188-191.