Evangelij današnje nedelje govori o pomiritvi viharja. Na hitro poglejmo, kaj se je zgodilo. Nekega večera je Jezus po napornem dnevu stopil v čoln in rekel apostolom, naj se prepeljejo na drugo stran. Izčrpan je zaspal na krmi, medtem pa je nastal velik vihar, da je vodo metalo v čoln tako, da ga je skoraj zalilo (Galilejsko jezero ni veliko, znano pa je po nenadnih nevihtah, ki se razbesnijo zaradi posebne geografske lege okoliškega hribovja). Zaskrbljeni apostoli prebudijo Jezusa in mu kličejo:

»Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?«

Ko se je Jezus prebudil, je ukazal morju: »Utihni! Molči!« Veter je ponehal in nastala je globoka tišina. Potem pa jim je rekel:

»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

Tukaj se ustavimo. Na voljo imamo vse potrebno za današnje razmišljanje. V čem je bilo pomanjkanje vere pri apostolih? Ne toliko v tem, da niso verovali v Jezusovo moč, kot v dejstvu, da so dvomili o njegovi ljubezni. Spraševali so se, ali Jezus zares skrbi zanje, za njihovo življenje in varnost: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« Vsi vemo, kako strašen je očitek ljubljenemu človeku: »Zame ti sploh ni mar!« In kakšno hudo krivdo mu s tem naprtimo. S tem smo ustvarili razdaljo, izkopali prepad nezaupanja med seboj in drugim.

Filozof Martin Heidegger je obsežno razčlenjeval idejo »skrbeti zase« oziroma »poskrbeti« za nekoga in videl v tem najplemenitejši ideal, ki ne misli nase in za katerega si človek lahko prizadeva. Še kako drži, da se moralna hrbtenica človeka meri po njegovi sposobnosti biti človek za druge, posebno preizkušnjah. Mi sami se čudimo, ko vidimo nekoga, kako se zavzame za svojega podrejenega, ko ga javno brani, ko zanj nekaj tvega. Vse to prepoznamo kot resnično moralno veličino. Posebno, če ta človek ob svojem ravnanju zmore pozabiti tudi svoje osebne težave, da bi mislil le na druge. Po tej poti pridemo do tistega t. i. junaštva.

Z izrečenim vprašanjem so apostoli postavili pod vprašaj prav to Jezusovo sposobnost in hotenje, da bi poskrbel zanje, ki so mu zaupani; pod vprašaj so postavili njegovo nesebičnost in njegovo skrb za druge; torej tisto, kar je najbolj opazno v njegovem življenju in je ena njegovih najlepših potez. Nekoč se je Jezus primerjal z dobrim pastirjem, ki se spoprime z volkom, da bi zaščitil svojo čredo (prim. Jn 10,11 sl.). V trenutku, ko so vojaki prišli v Getsemani, da bi ga prijeli, je bila njegova edina skrb namenjena učencem: »Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo« (Jn 18,8).

Zdaj pa skušajmo izluščiti sporočilo, ki ga ima današnji evangeljski odlomek za nas. Če nanj pogledamo v tej luči, plovba po Galilejskem jezeru pomeni prehod skozi življenje. Jezero je moja družina, moja skupnost, moje srce. To so mala jezera, na katerih pa se lahko, kot dobro vemo, razbesnijo veliki in nepredvideni viharji. Kdo še ni izkusil takega viharja, ko se vse stemni in začenja barko našega življenja z vseh strani zalivati voda, Bog pa se zdi daleč ali pa se bojimo, da spi? Slišimo zdravnikovo opozorilo, in že smo sredi viharja. Otrok zaide na stranpot, vse govori o njem, starši se znajdejo v vrtincu viharja. Finančni preobrat, izguba službe, fanta, ki si ga ljubila, zakonca, in že smo v hudi nevihti. Kaj storiti? Za kaj se oprijeti in na katero stran vreči sidro? Jezus nam ni dal čarobnega recepta, kako bi se v življenju izognili vsem nevihtam. Ni nam obljubil, da bomo lahko zaobšli vse težave; obljubil pa nam je moč, da bi jih mogli premagati, če ga le prosimo zanjo.

Sv. Pavel nam spregovori o resnem problemu, s katerim se je moral soočiti v svojem življenju; imenuje ga »trn v mesu«. »Trikrat« (kar pomeni neskončnokrat), pravi, sem prosil Gospoda, da mi ga odvzame, in končno mi je Gospod odgovoril. Kaj mu je odgovoril? Poslušajmo:

»Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.«

Od tistega dne se je začel celo hvaliti s svojimi slabostmi, preganjanji in stiskami, tako da je lahko rekel: »Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,7–10).

V Manzonijevih Zaročencih imamo tipičen primer nevihte, ki se nenadoma razbesni v življenju. Ne čudite se, zakaj tako pogosto navajam to delo. Roman Zaročenci velja za »uresničeni evangelij«. Pisatelj ne pridiga, toda vse okoliščine so prežete z evangeljskim duhom in vrednotami: pozornost do revnih ljudi, zaupanje v Boga, pravičnost, ljubezen, odpuščanje. Evangelij je navdihoval Manzonija in prav zato nam danes branje njegovega dela pomaga razlagati evangelij.

Renzo se torej ves vesel na dan, ki je bil določen za poroko, odpravi v župnišče, da bi se dogovoril še zadnje stvari; tam pa sliši, da »ne more skleniti poroke«. Resnični vihar za dva mlada človeka in za njuni družini. Renzu se začne dogajati cela vrsta nenavadnih stvari: kuga, aretacija, beg; Lucija pa mora zapustiti rojstni kraj, prestajati zapor in strašna srečanja. Toda tisto, kar me v tem trenutku zanima, je nauk, ki sta ga ta dva mlada človeka potegnila iz vse te zgodbe potem, ko sta se spet srečala, se poročila in imela okoli sebe »bogve koliko« otrok. Renzo našteva vse, kar se je naučil iz svoje odisejade: da se ni dobro mešati v nemire, da ni dobro pridigati sredi trga,da je treba paziti, s kom govoriš, in še sto drugih stvari. Lucija, pravi Manzoni, pa ni bila popolnoma zadovoljna; saj ne da bi bilo ravno narobe, zdelo pa se ji je, da nekaj manjka. »Jaz,« pravi možu, »nisem iskala nesreče, sama me je obiskala. Razen, če,« doda z nasmehom, »je bila moja nespamet v tem, da sem vas imela rada in se z vami zaročila.«

Končno po dolgih pogovorih prideta do naslednjega sklepa, ki je po avtorjevem mnenju »jedro celotne zgodbe«. Vredno je, da ga skupaj preberemo, ker nam lahko v primernem trenutku pomaga, če si ga bomo priklicali v spomin: »Težave pogosto res pridejo zato, ker smo sami dali povod zanje. Vendar pa jih velikokrat tudi najbolj previdno in najbolj nedolžno vedenje ne more odvrniti, in kadar pridejo, najsi bo po naši krivdi ali ne, jih zaupanje v Boga omili in imamo od njih korist za boljše življenje.«

Zaupanje v Boga: prav to je evangeljsko oznanilo. Tistega dne je učence pred brodolomom rešilo dejstvo, da »so vzeli Jezusa v čoln«, preden so odpluli na drugo stran. To pa je tudi za nas najboljše zagotovilo proti življenjskim viharjem. Imeti ob sebi Jezusa. Tisto, kar ohranja Jezusa v barki našega življenja in naših družin, pa je vera, molitev in izpolnjevanje zapovedi.

Ko se na morju razdivja vihar, so mornarji – vsaj v preteklosti je bilo tako – začeli zlivati olje na morske valove, da bi jih pomirili. Mi pa zlivamo na valove strahov in stisk olje zaupanja v Boga. Sv. Peter je spodbujal prve kristjane, naj v preganjanju zaupajo v Boga, rekoč:

»Vso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas« (1 Pt 5,7).

Bog »skrbi«, njemu je še kako »mar za nas«! Rad bi končal z anekdoto, ki mi je zelo pri srcu. Neki človek je v sanjah videl dva para stopinj v puščavskem pesku in iz tega je razumel, da so ene njegove, druge pa Jezusove, ki je hodil ob njem. V nekem trenutku je drugi par stopinj izginil in razumel je, da se je to zgodilo prav takrat, ko mu je bilo v življenju najtežje. Zato se je Jezusu pritoževal, češ da ga je zapustil samega v trenutku preizkušnje. »Toda jaz sem bil s teboj!« mu odgovarja Jezus. »Kako si bil z menoj, če pa so bile v pesku le stopinje enega para nog?!« »Bile so moje,« mu odgovarja Jezus, »takrat sem te vzel na svoja ramena!«

Spomnimo se na to, ko bomo tudi mi v skušnjavi, da bi se pritoževali Gospodu, zakaj nas pušča same.

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011. str. 176-179.