Vsak dan smo ogorčeni, ko slišimo o zlu, ki je v svetu. Zelo poredko pa smo pozorni na zlo, ki je v nas, v naših mislih, navadah, medosebnih odnosih, čeprav je to edino zlo, ki smo ga mi sposobni odstraniti iz sveta.

Evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi, s katerim začenjamo postni čas, nam lahko pomaga, da naredimo ta premik pozornosti od zunaj v našo notranjost. Evangelij po Luku pripoveduje:

»Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen.«

Ob koncu posta stopi na prizorišče skušnjavec in začne po vrsti s tremi skušnjavami. Marsikdo bi se lahko pohujšal, ko sliši, da je bil tudi Jezus skušan. Ali ni bil Božji Sin? Seveda je bil, ampak bil je tudi človek in kot človek je hotel biti »kakor mi, preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15). To je za nas tudi velika tolažba.

Torej prva skušnjava:

»Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.«

Druga skušnjava:

»Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: ‘Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.’«

Tretja skušnjava:

»Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: ‘Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol.«

V ozadju vseh teh treh skušnjav je ena sama v treh različnih oblikah, tako imenovana »mesijanska skušnjava«. Ta je v predlogu, da se vsili ljudem z močjo in čudeži. Jezus zavrne to pot in raje izbere drugo, ki jo v svojem srcu čuti kot Očetovo voljo zanj. Tu se odvija odločilen boj. Najmanjša napaka v izbiri bi odločala o prihodnosti človeka, Jezusa in Boga samega. Jezus je na razpotju. Zaradi tega vsi evangeliji dajejo izredni pomen temu trenutku Kristusovega življenja.

Če bi zavrnil križ, bi v skladu s starodavnim ljudskim pojmovanjem rešil svojo božansko slavo; sprejeti šibkost, človeškost in končno sramoto križa pomeni ponovno vpeljati v svet novo podobo Boga in mesija, ki bo razočaral vsa pričakovanja, bo razlog pohujšanja in bo Jezusa zapletel v spor z verskim okoljem. Jezus brez slehernega obotavljanja sprejme pot, ki mu jo je začrtal Oče. Svoje življenje usmeri proti veliki noči in pokorščini vse do smrti.

Dogodek skušnjav ni pomemben le zaradi tega, kar nam pove o Jezusu, ampak tudi zaradi tega, kar pove o nas. Ta evangeljska stran ni končana, ampak je neverjetno sodobna; zato jo želimo in skušamo razumeti v današnjih okoliščinah. Če je res, da je v ozadju treh skušnjav ena sama skušnjava, ki je lastna Mesiji, je tudi res, da vsaka izmed njih vsebuje zelo natančen pomen, ki ima vsesplošen značaj.

Z drugimi besedami: v treh Jezusovih skušnjavah so vnaprej napovedane vse naše skušnjave. Dostojevski je bil prepričan, da v primeru, če teh skušnjav ne bi našli v evangelijih in bi si jih morali izmisliti pa bi se v ta namen lotili dela vsi modreci tega sveta, le-ti ne bi iztuhtalinečesa, kar bi bilo po moči in globini vsaj približno primerljivo tem trem zahtevam. »V njih je kakor v celoti povzeta vsa prihodnja človeška zgodovina« (Bratje Karamazovi, Legenda o velikem Inkvizitorju).

S tem prepričanjem skušajmo še enkrat brati Jezusove tri skušnjave. »Reci temu kamnu, naj postane kruh.« To je skušnjava, ki hoče sprevreči naraven tok stvari, spremeniti normalno pot preskrbe s hrano. Ali se ne ponavlja tudi danes, npr. v načrtovanju kloniranja človeka? To popolnoma postavlja na glavo naravni način posredovanja življenja. Ne da bi počakali na ustrezno razpravo med skupinami, ki jih to še posebej zadeva (znanost, etika, filozofija, politika, vera), eden ali dva človeka avtonomno odločata o prihodnosti človeštva, ko si prisvajata izključno pravico Boga. Tako zapadamo v neke vrste znanstveni mesijanizem, kakršnega je Jezus zavračal; ta nas slepi z obljubami, ki spregledujejo negativne posledice.

Kierkegaard pripominja, da je nadčloveška bistroumnost Jezusovih skušnjav v naslednjem: on je lačen in ima možnost, da naredi čudež, s katerim bi si priskrbel hrano, a se mora zadržati in ne uporabi svoje moči, kajti Oče ne želi, da bi na ta način uporabljal svojo moč (Kierkegaard, Dnevnik, X4A 181). Prav v tem je Jezusova zavrnitev za nas zgled. Spominja nas na znanost, ki zaradi preprostega dejstva, da »zmore« (da je torej sposobna) narediti neko določeno stvar, še ni rečeno, da jo »sme« (da jo je dovoljeno) storiti. To je strašna skušnjava, vendar upamo, da jo bodo znanstveniki premagali in preprečili, da bi zapadli v blaznost vsemogočnosti znanosti, ki bi se lahko izkazala za usodno.

Poglejmo si drugo skušnjavo: »Tebi bom dal vso to oblast in slavo, če me moliš.« Skušnjava, da bi si človek zagotovil izredne moči in uspeh tudi za ceno, kakor pravimo, da bi »prodal dušo hudiču«. Ali se to ne dogaja v magiji, okultizmu, spiritizmu, satanskih ritualih in podobnem, kar vse se širi po našem okolju in zapelje toliko ljudi?

Tretja skušnjava: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol.« Skušnjava spektakularnosti, pritegovanja pozornosti za kakršnokoli ceno. Prav to danes veliko ljudi (pogosto odraščajočo mladino) sili, da delajo nenavadne, nekoristne in celo nesmiselne reči, da bi se le o njih govorilo in bi prišli na prve strani časopisov; razkazovanje postane pomembnejše od tega, kar človek v resnici je. Pascal je imel prav: »Nekateri ljudje so pripravljeni zastaviti celó življenje, pod pogojem, da se bo o njih govorilo.«

Toda skušajmo se sedaj še nekoliko bolj poglobiti v dinamiko skušnjave, da bi vedeli, kako se z njo soočiti. Skušnjava dejansko ni omejena na primere, ki smo jih omenili, ampak jo v različnih, bolj vsakdanjih oblikah izkušamo vsi. Kaj je skušnjava? V splošnem pomenu je privlačnost tistega, za kar vemo, da je slabo, pa vendarle pritiska na nas. Lahko pa je celo zapeljevanje in hujskanje, da bi človek storil to, kar hoče hudobni duh, kar hoče naše poželenje ali pa svet, ki nas obdaja.

Takoj moramo ločiti med skušnjavo in grehom. Stari očetje, ki so bili specialisti v boju proti skušnjavam, nam pravijo: »Skušnjava deluje na dva načina: prvi poraja ugodje, drugi pa bolečino; v eno privolimo, drugo zavrnemo. Prvo vodi v greh, in sicer v tistega, na katerega mislimo, ko rečemo: ‘Ne vpelji nas v skušnjavo.’ Drugo pa je pokora za greh in nanj se nanašajo besede: ‘Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost’ (Jak 1,2) (sv. Maksim Spoznavalec).«

Kadar gre za resnično skušnjavo, ki nas sili v slabo, je pomembno, da jo kot tako tudi vzamemo. V nasprotnem primeru bi šlo za iluzijo, za napačno moralno ovrednotenje (kar pa je lahko prav tako škodljivo in bi bili krivi), ne pa za skušnjavo. Ta je v tem, da vsaj približno vem, da je neka stvar napačna, da bo njena končna posledica negativna, pa jo vendarle izberem zaradi neposredne potešitve, ki mi jo obljublja. To pomeni, da dam prednost neposrednemu pred tistim, kar je dobro.

Le malo stvari, s katerimi lahko razložimo skušnjavo, je tako priročnih kakor mamila. Mlad človek ob vsem tem, kar mu je vsak dan pred očmi, dobro ve, da vodijo v samouničenje in v smrt. A se kljub temu pusti zapeljati obljubi neposrednega užitka. Hoče poskusiti. Mogoče si celo obljubi, da se bo, ko se bo odločil, ustavil. Žal pa ne ve, da bo prvi učinek mamila prav to, da mu bo odvzelo sposobnost hotenja in vsakršne odločitve in ga bo zato zasužnjilo, postal bo »odvisnik«. Ponavlja se skušnjava kače: »Nikakor ne bosta umrla … ampak se vama bodo odprle oči« (prim. 1 Mz 3,4-5). Vendar ni bilo tako. To je resnična tragedija današnje mladine.

»Kdor ljubi nevarnost, ga bo ta ugonobila,« pravi Sveto pismo. S skušnjavo se ne gre lahkomiselno igrati. Kdor to počne, pomeni, da je skušnjavi podlegel. To zadeva nas vse. Redna vrata, skozi katera vstopa skušnjava, so predstave. Piše, da je Satan Jezusu »pokazal« vsa kraljestva: dal mu jih je videti. Ko enkrat podoba vstopi v našo domišljijo, se tam ugnezdi in začenja vztrajno pritiskati, da bi postala resničnost, dejanje. Tudi Evin padec se prične pri očeh: »Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja« (1 Mz 3,6).

Danes živimo v kulturnem okolju, ki ga obvladuje podoba. S podobami nas bombardirajo od jutra do večera: televizija, revije, reklame, film. Če se je Jezus v štiridesetdnevnem postu odrekel hrani, se moramo mi danes odreči podobam. Jasno je, da ne vsem podobam, ampak tistim, ki so za nas škodljive. To niso le seksualne podobe golote, ampak tudi tiste, ki prikazujejo drage obleke, bleščeče izložbe in luksuzni predmeti ali pa slastne jedi in močne alkoholne pijače, kdor je nagnjen k požrešnosti in pretiranemu pitju.

K sreči nam Jezus ni zapustil le dobrega zgleda, kako se je potrebno boriti; zaslužil nam je tudi milosti zmage. V njem, ki je naša glava, smo se tudi mi borili in premagali sovražnika, podobno, kot smo v Adamu padli in bili premagani. Ko pride skušnjava, je prva stvar, ki jo je treba storiti ta, da se zavedamo pravice do Kristusove zmage in se je v veri oklenemo ter kličemo na nas istega Duha, ki je »odvedel« Jezusa v puščavo in mu pomagal, da je skušnjavca premagal.

Najboljše orožje proti skušnjavi je tisto, ki ga je uporabljal Jezus: Božja beseda, ki jo Pavel imenuje »meč Duha«. To orožje je v tem, da v mislih ponavljamo svetopisemske besede, ki so nasprotne skušnjavi. Na primer: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali,« če gre za skušnjavo proti čistosti. »Človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti,« če nas napada skušnjava jeze. Dobro je, če ponavljamo vedno iste besede.

Skušnjava se torej za nas spremeni v priložnost. Vsaka premagana skušnjava nam omogoči, da naredimo kakovosten preskok; porodi se notranje veselje, to pa potem postane naš najboljši zaveznik v prizadevanju, da se izognemo mikavnosti zla.