Današnji evangelij se začne z naslednjimi besedami:
»V tistih dneh je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal.«
Tokrat pustimo ob strani satana in njegove skušnjave; osredotočimo se samo na začetni stavek: »Duh je odvedel Jezusa v puščavo.« V njem je pomemben poziv na začetku postnega časa. Jezus je bil v Jordanu pravkar uveden v svoje mesijansko poslanstvo, da ponese veselo oznanilo ubogim, da ozdravlja potrta srca in oznanja Božje kraljestvo. Vendar se ni podvizal, da bi kar koli od tega storil. Nasprotno, poslušen navdihu Svetega Duha se umakne v puščavo, kjer ostane štirideset dni v postu, molitvi, premišljevanju in boju. Vse to se dogaja v globoki samoti in molku.
V zgodovini so bile dolge vrste moških in žensk, ki so se odločili za posnemanje Jezusa v njegovem umiku v puščavo. Na vzhodu, začenši s sv. Antonom puščavnikom, so se umikali v egiptovske in palestinske puščave; na zahodu, kjer ni peščenih puščav, pa so se umikali v samotne kraje, v oddaljene gore in doline. Vse se je začelo s sv. Benediktom iz Nursije, ki je zasnoval v Subiacu prvega izmed številnih samotnih samostanov, ki so pozneje nastajali po vsej Evropi in z znanim programom ora et labora – moli in delaj odločilno prispevali h kulturnemu in agrarnemu razvoju. Sv. Benedikt je bil zato razglašen za zavetnika Evrope.
Toda vabilo k hoji za Kristusom v puščavi ni namenjeno le menihom in puščavnikom. V drugačni obliki je namenjeno vsem. Menihi in puščavniki so izbrali določen puščavski kraj, mi pa si moramo vzeti vsaj določen čas za puščavo. Preživeti nekaj časa v puščavi pomeni ustvariti nekaj praznine in molka okoli nas, zopet odkriti pot našega srca, umakniti se hrupu in zunanjim obremenitvam, da bi vzpostavili stik z globljimi izviri našega bitja.
Ta pozitivni pomen puščave – drugačen od negativnega, ki pomeni suhe kraje, brez življenja, brez odnosov – najdemo že v Svetem pismu. Ko na primer Bog govori o svojem ljudstvu kot o nevesti, pravi:
»Popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce« (Oz 2,16).
Postni čas je priložnost, ki jo Cerkev ponuja brez razlike vsem, da bi iz njega napravili čas puščave v okolju, v katerem živijo, ne da bi se morali umakniti v samotišče. Če ga človek živi poglobljeno, je to neke vrste zdravilno razstrupljanje duše. Če postnega časa ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Na tem svetu ne poznamo le zastrupljanja z ogljikovim dioksidom; poznamo tudi zastrupljanje s pretiranim hrupom in svetlobo. Na neki način smo vsi malce opijanjeni od hrupa. Potrebe po času zbranosti in samote ne čutijo le verni ljudje, čuti jo vsak človek, ki se zaveda svojega duha, svoje duše ali pa vsaj svobode, ki jo mora ohranjati in varovati. Tudi duh ima pravico do počitnic.
Človek pošilja raziskovalne sonde vse do roba Osončja, največkrat pa spregleda tisto, kar je v njegovem lastnem srcu. Pobegniti, raztresati se, zabavati se: te besede označujejo beg pred sabo, izogibanje resničnosti. Obstajajo »zabavne« oddaje (na TV jih je vse polno), »zabavna« literatura. V angleščini se vse, kar spada v to zvrst, pomenljivo imenuje fiction, pretvarjanje. Rajši živimo v pretvarjanju kot pa v resničnosti. Danes se veliko govori o oddaljenih nezemeljskih bitjih (marsovcih), toda oddaljeni tujci smo mi, prebivalci tega našega planeta, in ni treba, da pridejo od zunaj.
Mladi so najbolj izpostavljeni opojnosti hrupa. »Delo naj ljudi teži,« je rekel faraon svojim oskrbnikom o Judih, »da bodo zaposleni z njim in ne bodo poslušali lažnivih besed« (2 Mz 5,9). Današnji »faraoni« šepetaje, a nič manj odločno, pravijo: »Hrup naj teži te mlade; omamil jih bo, da ne bodo razmišljali in odločali oni sami, ampak bodo sledili modi, kupovali tisto, kar hočemo mi, trošili tisto, kar bomo rekli mi.«
Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta. Nekoč so z besedo post razumeli samo pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, ko ga človek živi v duhu odrekanja, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi, ki umirajo od lakote, in ne le zato, da bi ohranil vitko postavo.
Kljub vsemu pa danes to ni najpotrebnejši post. Jezus je rekel, da nobena hrana sama po sebi ni nečista in da človeka ne omadežuje to, kar pride v želodec. Pomembnejši od posta pri hrani je post od trušča in hrupa, predvsem pa od podob. Živimo v civilizaciji podobe; postali smo požiralci podob. Preko televizije, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in zlonamernost in ne delajo drugega, kot da spodbujajo najslabše vzgibe, ki jih nosimo v sebi. Namenoma so pripravljene za zapeljevanje. Najslabše pa je morda to, da dajejo napačno in nestvarno podobo o življenju, z vsemi posledicami, ki iz njih izhajajo, ko se človek sooči z resničnostjo. Ljudje si domišljajo, da bo življenje ponudilo vse, kar vidijo v reklamah.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene zapore, bomo zelo hitro zožili našo domišljijo in našo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe ne umrejo takoj po tistem, ko so prišle v nas, ampak delujejo. Spremenijo se v vzgib k posnemanju in strašno omejujejo svobodo. Vemo, kaj to pomeni, posebno za odraščajoče in mladostnike. Nekatere filme je bilo treba umakniti iz javnosti, ker so labilne in nemočne povlekli v posnemanje tistega, kar so videli, tudi tako absurdne stvari, kot je metanje kamnov na avtomobile z nadvozov.
Ko piha široko in s seboj prinaša pesek iz Sahare, nihče ne pusti na stežaj odprtega okna, če noče, da bi mu vso hišo pokril ta nadležni prah. Potreben je nadzor tudi nad tistim, čemur dovoljujemo, da vstopa v nas skozi naše oči. Nekoč mi je nekdo ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega tistega, kar je na svetu lepega?« »Seveda,« sem mu odgovoril, »toda Bog, ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo! In on je že vedel, kaj dela.«
Druga vrsta alternativnega posta, ki ga lahko živimo v postnem času, je izogibanje slabim besedam. Sv. Pavel je priporočal:
»Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).
Pred leti se je skupnost laikov na začetku postnega časa spraševala, kaj storiti, za kakšno skupno pobudo se odločiti, da bi bila pomenljiva za ta čas. Takoj so se morali odreči postu od hrane, ker so bile med njimi nekatere mame noseče, druge pa so dojile. Zato so se odločili, da bodo za svoj program vzeli navedene apostolove besede in se bodo skupaj postili od slabih besed. Vsakdo je napisal ta Pavlov stavek in ga obesil na vidno mesto v hiši. In to je bil zelo blagoslovljen postni čas.
Slabe besede niso le kletvice; so tudi ostre, negativne besede, ki sistematično izpostavljajo šibko stran brata ali sestre, to so kritične in sarkastične besede. V življenju družine ali skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo, ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo smrt. Sv. Jakob je rekel, da je jezik poln smrtonosnega strupa; z njim lahko Boga blagoslavljamo ali pa preklinjamo, brata dvignemo ali pa ubijemo. Ena sama beseda lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
Dejal sem: ker ne moremo iti v puščavo, lahko kot alternativo ustvarimo nekaj puščave okoli sebe. Sv. Frančišek nam ob tem daje praktičen namig. »Mi imamo samotišče vedno pri sebi; kamorkoli gremo in kadarkoli želimo, se lahko umaknemo vanj kot samotarji. Samotišče je naše telo in duša je samotar, ki prebiva v njem!« V to, t. i. prenosno samotišče, lahko zelo neopazno vstopimo celo takrat, ko potujemo v natrpanem avtobusu. Bistvo vsega je, da znamo občasno »vstopiti sami vase«.
Ob koncu prisluhnimo besedam sv. Anzelma iz Aoste, kot da so na začetku tega postnega časa namenjene prav nam:
»Nepomembni človek, pusti za hip svoje običajne skrbi. Za trenutek pojdi vase, zapu¬sti trušč svojih zmedenih misli in nemirnih hlepenj, ki te stiskajo. Za hip se odpočij v Bogu, samo za trenutek počij v njem. Stopi v globino svoje duše. Odstrani vse, razen Boga in tistega, kar bi ti moglo poma¬gati, da ga srečaš. Zapri vrata svojega bi¬vališča in ga išči v molku. Z vso močjo reci Bogu, reci Go¬spodu: ‘Iščem tvoj obraz. Tvoj obraz iščem, Gospod.’«
Naj Duh, ki je »odvedel Jezusa v puščavo«, tja povede tudi nas, nas spremlja v boju zoper zlo in nas – prenovljene v duhu – pripravi na obhajanje velike noči.
Vir: Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2012, str. 62-65.