Danes začenjamo prvo leto v triletnem bogoslužnem ciklusu. V njem nas bo spremljal evangelij po Mateju. Po starodavnem izročilu (danes se o tem precej razpravlja) naj bi Matej napisal svoj evangelij v aramejščini, čeprav je do nas prišel samo v grški verziji. To je najbolj celovit evangelij in to nam pojasni njegovo privilegirano mesto, ki ga je v Cerkvi vedno imel. Nekatere značilnosti tega evangelija so: obsežnost zapisov Jezusovega nauka (znani govori, med njimi govor na gori), pozornost na odnos med postavo in evangelijem (evangelij je »nova postava«). Imamo ga za najbolj »cerkveni« evangelij zaradi pripovedi o Petrovem prvenstvu in zaradi uporabe izraza Ecclesia – Cerkev, ki ga ne najdemo v drugih evangelijih. Beseda, ki v današnjem evangeliju na poseben način izstopa, je:

»Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod.«

Medtem, ko se začenja bogoslužno leto, se koledarsko leto bliža svojemu koncu. Sklepa se še en krog. Na drevesnem deblu vsako minulo leto pusti svojo sled: na odžaganem deblu lahko vidimo zelo dobro opazne letnice. Tako se dogaja tudi pri človeku. Jesenska narava nas vabi k razmišljanju o času, ki mineva. To, kar je pesnik G. Ungaretti rekel o vojakih v kraških okopih med prvo svetovno vojno, velja za vse ljudi:

»Kakor
jesensko listje
na drevju
smo.«

To pomeni, da lahko vsak hip odpade. Narava sama nam v tem letnem času molče oznanja, če ji le znamo prisluhniti. Poglejmo, kaj se dogaja na drevju. Ob vsakem sunku vetra odpade nekaj listov. Minuto pred tem še nihče ne ve, katere od njih bo to doletelo. Odpadejo, za nekaj trenutkov zaplešejo po zraku, in že so za vedno na tleh. Čez nekaj dni na drevesih ne bo več nobenega lista.

»Čas odhaja«, je rekel Dante Alighieri, »in človek se tega ne zaveda«. Filozof Heraklit je v davnih časih izrazil to temeljno izkušnjo v slavnem stavku: panta rei, vse odteka. V življenju se dogaja podobno, kakor na televizijskem zaslonu: oddaje si hitro sledijo druga za drugo in naslednja že briše prejšnjo. Ekran ostaja isti, podobe pa se spreminjajo.

Tako se dogaja tudi z nami: svet ostaja, mi pa drug za drugim odhajamo. Kaj bo od vseh imen, obrazov, novic, ki so jih danes polni naši časopisi, televizijski dnevniki – kaj bo od mene, tebe, vseh nas – ostalo čez kakšno leto ali desetletje? Nič od nič. Človek ni nič drugega, kakor »obris, sled valov na morskem obrežju, ki ga bo naslednji val izbrisal«.

V poskušanju, da ne bi povsem preminuli in umrli, se nekaj časa oklepamo mladosti, potem ljubezni, nato otrok, potem slave. »Ne bom povsem umrl«, je vzklikal pesnik Horacij, »postavil sem si (s svojo poezijo) trdnejši in trajnejši spomenik od bronastega«. Že res, toda kaj mu danes koristi ta »spomenik«? Koristi nam, ne pa njemu. »Človek je kakor dih, njegovi dnevi so kakor senca, ki preide«, ponavlja Sveto pismo in verjamem, da smo mu vsaj na tej točki vsi pripravljeni pritrditi.

Že v samem trenutku rojstva se za vsakega od nas začenja odštevanje, ki se noč in dan niti za en sam trenutek ne ustavi. V naših samostanih smo imeli nekoč velike ure z nihalom, na katerem je kot opomin pisalo: Vulnerant omnes, ultima necat – »Vse (ure namreč) ranijo, zadnja ubije«.

Pred to izkušnjo minljivosti vsega lahko zavzamemo dve drži. Ena je zelo stara in se je spominja tudi samo Sveto pismo; ta pravi: »Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli« (Iz 22,13). Ko Jezus v današnjem evangeliju govori o dneh pred potopom, pravi: »Jedli so in pili, se ženili in se možile … in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vse odnesel«.

Gotovo je boljša drža tista, o kateri nam spregovori sv. Pavel: »Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro« (Gal 6,10). Poznamo poštene ljudi dobre volje, ki nimajo vere, a se skušajo držati programa, da bi zastavili svoje življenje v dobro drugim. Vredni so občudovanja in spoštovanja, kajti zanje je to težje.

Poglejmo, kaj nam pravi vera glede dejstva, da vse mine.

»Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj« (1 Jn 2,17).

Je nekdo, ki ne mine, Bog, in obstaja način, da tudi mi ne bi povsem preminuli: izpolnjevati Božjo voljo, to je verovati, pripadati Bogu. Ena od najbolj pogostih podob, s katerimi nam Sveto pismo govori o Bogu, je podoba o skali. »Skala je, popolno je njegovo delo« (5 Mz 32,4). Ko sem prvikrat od blizu videl Matterhorn, sem zaslutil, kaj nam hoče s tem povedati Božja beseda.

Glejte, kaj nam torej predlaga vera: prestopiti na stran tistega, ki je neminljiv! Preiti od sveta, da ne bi skupaj s svetom preminuli. Če je Bog skala, moramo biti mi »plezalci«. Koliko stvari se lahko naučimo od plezalcev. Ko jih zajame metež, se oni še bolj oprimejo skale … Med njimi in skalo se vzpostavi neke vrste tajni sporazum, neko sobivanje, prijateljstvo. Plezalci so v zelo pristnem, zaupnem odnosu s skalo, do nje pa imajo tudi zdravo spoštovanje in spoštljiv strah. Tako bi moralo biti tudi med nami in Bogom.

V tem življenju smo kakor potniki na splavu, ki ga nosi močan rečni tok naproti odprtemu morju, od koder ni vrnitve. V nekem določenem trenutku se splav približa obali. Brodolomec pravi: »Zdaj ali nikoli več!« in skoči na trdna tla. Kakšno olajšanje, ko pod nogami začuti trdno skalo! Takšen občutek ima pogosto tisti, ki pride do vere. Rad bi spomnil na slavne besede, ki nam jih je zapustila sv. Terezija Avilska: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne prestraši. Vse mine, samo Bog ostane«.

Toda s tem modrostnim razmislekom, ki je konec koncev jalov, stvari še nismo prišli do dna. Iz vsega povedanega izvira kakor ukaz. Današnji evangelij ga izrazi z besedami:

»Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod …
Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov«.

Včasih se sprašujemo: zakaj nam Bog prikriva tako pomembno stvar, kot je ura njegovega prihoda, to je ura naše smrti? Tradicionalen odgovor je: »Da bi bili budni, sleherni upoštevajoč, da se to lahko zgodi v njegovih dneh« (sv. Efrem Sirski). Toda temeljni razlog je v tem, da nas Bog pozna; on ve, kako strašno bi nas stiskalo, če bi vnaprej poznali natančno uro in bi spremljali njeno počasno in neizbežno približevanje. Prav to pri določenih boleznih povzroča največ strahu. Danes več ljudi umira nepričakovano zaradi bolezni srca, kakor zaradi tako imenovanih »tumorjev«. In vendar veliko več strahu povzročajo slednje bolezni! Zakaj? Prav zato, ker se nam zdi, da nam kradejo tisto negotovost, ki nam pomaga upati.

Opomin »vse mine« je namenjen bolj mladim, kot starim. Glede tega je v Svetem pismu prilika, za katero čutim, da jo moram posredovati mladim. Takole pravi:

»Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: ‘Niso mi všeč’« (Prd 12,1).

V nadaljevanju besedila starost kliče v spomin celo vrsto neprijetnih podob: zvoki potihnejo zaradi oglušelosti, barve obledijo, korak postane negotov, pojavi se strah pred potjo in višino. In na koncu še podoba črpalnega kolesa in vedra: po tolikih spuščanjih in dviganjih vedra v vodnjak in iz njega, pride dan, ko se veriga pretrga in vedro pade na dno, od koder se ne dvigne več. Mandljevec na pomlad ponovno zacveti, a človek, ki je padel, se ne pobere več. Odlomek se konča z zelo znanim stavkom:

»Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost« (Prd 11,10-12,8).

Nekoč so to besedo prepogosto ponavljali, danes pa je skoraj ne slišimo več. In vendar ni odveč, da se tudi današnja generacija ob njej zamisli. Ne zato, da bi zasovražili življenje, ampak, da bi živeli polneje, bolj vedro, z manj vznemirjanja, z manj stresa, kot temu rečemo danes. Zavedati se, da vse mine: tudi to bi bilo lahko zdravilo »proti logiki sodobnega življenja«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 9-13. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.