Ko prebiramo Apostolska dela, ki govore o življenju in delovanju Cerkve v njenem najzgodnejšem času, se kar ne moremo načuditi, kako pogumno, odločno, prodorno so apostoli oznanjali Jezusa kot Vodnika in Zveličarja, kot sodnika živih in mrtvih, o njem so prepričljivo zagotavljali: v nikomer drugem ni zveličanja. Kakšna sprememba, če primerjamo apostole, ki se po vstajenju vsi zbegani, polni strahu pred Judi, spet zberejo in zaklenejo, ali po Binkoštih, ko je očitno, da jim je z oči padel zastor, vidijo pred seboj široko obzorje,   razumejo: potrebno je bilo, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo. Ni več strahu, notranja osvobojenost kar žari iz njih: ne moremo, da ne bi govorili, kar smo videli in slišali; Boga je treba bolj poslušati kot ljudi.

Navzočnost in dejavnost, moč in prodornost Duha govori iz današnje Besede:

– Gospod je učencem zagotovil: Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal – ta Duh jim je odprl obzorje spoznanja, odslej vedo, da je Jezus tisti, ki so ga preroki napovedovali kot Odrešenika, razumejo Gospodove besede in vedo, da je Jezusova pot trpljenja obenem za vse človeštvo pot odrešenja;

– Duh pa ni le spoznanje, je tudi moč, pogum; bojazljivi Peter pogumno govori pred velikim zborom poln Svetega Duha v moči Duha je število učencev naraščalo, v moči Duha se kristjanom pridruži prvi pogan Kornelij z družino;

– Duh, ki ga prejemajo tisti, ki verujejo v Gospoda, je življenje, je dinamika, razgibanost, navdušenje, sproščenost, moč, trdnost – kako značilne so njegove prispodobe: veter, ki razgiba, prezrači, osveži, ogenj, ki prežarja in prečiščuje, voda, ki daje zemlji rodovitnost, brez katere suha moka ne more biti kruh;

– kot veter, kot ogenj, kot voda je Duh gibalo krščanskega življenja, njegova živa dejavnost preobraža človeka, naredi njegovo podobo bolj človeško, bolj božjo – Pavel poudarja, kaj so sadovi navzočnosti in dejavnosti Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost. 

Pomenljivo je, da kot nasprotje teh apostol posebej omenja zdražbo, zavist, jezo, prepirljivost, razprtije in nevoščljivost. Tako vidna nasprotja kar sama narekujejo, kako potrebno je, da je človek odprt Duhu in njegovemu delovanju.

Pred 450 leti je Trubar tiskal prvo slovensko knjigo, Katekizem. V svojih knjigah je večkrat nagovarjal “ubogo in ustrahovano slovensko ljudstvo”. Kot da vidi današnjo podobo po polstoletnem ustrahovanju. Kako potrebno je, da bi se odprli Duhu, sprejemali spodbude za dobro, zaživeli bolj veselo, kot apostoli bolj osvobojeno in sproščeno, brez zdrah, v miru, strpnosti in dobrotljivosti.