Misli, ki se v velikonočnem času razvrščajo pred nami in jih vnebohod še stopnjuje, poudarjajo vstajenje in iz tega izhajajoče življenje, ki sega v večnost, v onostranost, za nas nevidno, neotipljivo. Segamo nekam, kamor človekova razmišljanja lahko le tipajo, ni pa mogoče nečesa izkustveno dokazovati. Mar ni to potrdilo tistim, ki pravijo, da vera človeka odtujuje od resničnosti, da zaradi vere postaja tujec v lastnem svetu. Ali ne potrjujejo takih misli tudi Jezusove besede, ko o svojih učencih pravi: od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta. Sama od sebe se vsiljujejo vprašanja, ki se jim verujoč človek ne more izogniti.

Ali biti kristjan pomeni biti tujec v svetu? Ali je zdrava, pristna vernost povezljiva s svetom, z dogajanji v njem, z odgovornim bivanjem v svetu:

– ali ni krščanstvo govorjenje o svetu, ki živi samo v domišljiji, namesto krepke besede o delavnosti, vestnosti, odgovornosti v tem svetu, ali ni program vere beg od resničnosti v sanje, nezaupanje do napredka, ali ni izraz brezvoljnosti, ravnodušnosti, usodnega občutka nemoči, v nasprotju s prvotnim naročilom: podvrzita si zemljo, gospodujta vsem bitjem, ki se gibljejo na zemlji?

– ali biti v svetu nujno pomeni biti “posveten”, ali se je za to, da bi bil človek vključen v dogajanja v svetu, res treba za vsako ceno prilagajati in se absolutno varovati vsake drugačnosti, ali je res treba vedno prikimavati vsemu, kar nam posredujejo mediji, je človek lahko dejaven v svetu le, če dela, “kot vsi mislijo”,  ki v resnici sploh ne mislijo, ampak se izključno puste voditi;

– ali bi morala Cerkev dan za dnem spreminjati svoj nauk in smer delovanja ter se ravnati po nasvetih bistroumnih piscev pisem bralcev po časopisju?

Beseda vendar tudi tokrat stvari razločno postavlja na svoje mesto:

– Gospodovi učenci žive in delujejo v tem svetu, Gospod prosi Očeta, naj jih v tem okolju obvaruje hudega, naj jih posveti v resnici, da bodo v svetu jasno in pogumno govorili o njegovem delu odrešenja, o Bogu, ki ima človeka rad;

– apostol Janez, ki je zapisal: ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu, prav v ta svet posreduje tisto, kar človeka naredi najbližjega Bogu: če je nas Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega, ne kje v zamegljeni prihodnosti, ampak tukaj in zdaj, v svetu, ki nas obdaja, v svojem okolju;

– mar ni zgovorno dejstvo, da so prav svetniki, ki so se “umaknili svetu”, zelo učinkovito z besedo in dejanjem pomagali človeku, človeštvu, svetu, v mnogih kritičnih trenutkih?

Gospod je svoje učence, ki po njegovih besedah niso od sveta, vendarle poslal na svet, da bi prav po njih svet spoznal odrešujočo naklonjenost Boga do sveta, do slehernega človeka.