Preizkušnja, s katero je Bog soočil Abrahama, je bila zahtevna do skrajnosti, lahko bi rekli: zelo okrutna. Vendar v tedanjem okolju, ko so posamezna ljudstva imela navado, da v ognju darujejo božanstvom svoje prvorojence, niti Abrahamu ni zvenela tuje, čeprav si lahko predstavljamo, da se je očetovo srce ob taki zahtevi lomilo. Sicer pa po Mojzesovi postavi Bog izrečno prepoveduje, da bi se Izraelci posluževali prakse sosednih ljudstev: kdorkoli daruje svojega sina Molohu, naj bo usmrčen. V Abrahamovi pripravljenosti na darovanje sina Izaka vidimo eno od podob darovanja božjega Sina, ki pa je bilo dejansko v celoti opravljeno in ni šlo le v dobro enega človeka, ampak vseh ljudi. Pavel jasno povzema: Bog svojemu lastnemu sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse.

Pri tem je najpomembnejše, da apostol opozori na ključno dejstvo za razumevanje Gospodove daritve in smrti na križu, na vstajenje: On je umrl, še več, je vstal od mrtvih, sedi Bogu na desni in prosi za nas. V tej luči moremo razumeti tudi Gospodovo spremenjenje na gori:

– smrt in vstajenje sestavljata skrivnostno enoto, ki je ni mogoče ločevati, iz enega izhaja drugo, kot je napovedal: Sin človekov bo moral veliko pretrpeti, bo umorjen in tretji dan bo vstal;
– to povezanost smrti in vstajenja, v kateri ne moremo videti Kristusa ne zgolj kot človeka in ne zgolj kot Boga, potrjuje glas Očeta: ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte – in po človeški plati, iz čisto drugega zornega kota, ki potrjuje izpoved stotnika pod križem: resnično, ta človek je božji Sin;
– Gospod sam trpečega človeka, ki v razbolelosti svoje duše vidi le še temo, rahločutno opozarja na vstajenje, na neminljivost, ki izhaja iz trpljenja in smrti: žalujočima Lazarjevima sestrama ob smrti njunega brata kaže na pot iz trpljenja in smrti: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre, in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.

S svojo spremenitvijo na gori Gospod v strnjeni obliki predstavi:

– svojo pot za naše odrešenje: moral bo skozi trpljenje, ponižanje, križ in smrt do vstajenja,
– predstavi našo pot v odrešenje: ne moremo mimo križev, ki nam jih nalagajo naše lastne slabosti in ki jih nalagamo drug drugemu, vendar nas spremlja zagotovilo: jaz sem vstajenje in življenje   kdor vame veruje, bo živel tudi če umrje. O njem slišimo danes: ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte, on nam zanesljivo kaže pot, saj jo je najprej sam prehodil.