1. Ko poslušamo Božjo besedo, se spet in spet znova srečamo z dejstvom, da beseda, ki govori o naši veri, ni čehljanje ušes, ni prijetna pravljica za lahko noč, ampak beseda, ki nas drami iz naše enolične vsakdanjosti, nam razločno riše našo resničnost, obenem pa usmerja pogled tudi na resničnost onkraj tistega obzorja, ki je sicer našim človeškim zmogljivostim še vidno in otipljivo.
2. To, kar smo slišali danes, zveni kot nenehni odmev oznanjene besede:
– Pavlova beseda se zdi tuja, odtujevanje od resničnosti: naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da bi jih ne imeli, kateri ta svet uživajo, kakor da ga ne bi uživali – res se to sliši tuje, toda Pavel pove, da hoče le poudariti misel: čas je kratek, naj se človek ne pusti zakleniti v ozek svet svojih naravnih danosti, ampak naj vidi tudi naprej: podoba tega sveta je minljiva, so pa vrednote, ki nimajo konca;
– Evangelist Jezusovo oznanjevanje o vrednotah, ki človeka presegajo, ki so pa vendar cilj, seštevek njegovih prizadevanj, strne v kratko vabilo: spreobrnite se in verujte evangeliju, besedi, ki je za vas veselo oznanilo, saj vam kaže pot tja, kamor sami zavestno ali le podzavestno hrepenite, k sreči, k neminljivosti;
– zelo zgovoren je odziv tistih, ki so prvi slišali to oznanilo: popustila sta mreže in šla za njim (Simon in Andrej), zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja in odšla za njim (Jakob in Janez), prava podoba človeka, ki vsaj zasluti, da so naše danosti kot je prijetno družinsko okolje, primerno urejeno materialno stanje, veselje in zdravje in še marsikaj, vredne vsega spoštovanja in resnega prizadevanja, da pa se človekovo življenje vendar ne izčrpa ob vsem tem, pač pa gleda in hrepeni še naprej: hoče neminljivost, okoliščine, v katerih se za tisto, kar mu je najljubše, najdražje, ne bo reklo, zdaj je pa konec.
3. Gospodovo vabilo spreobrnite se, Pavlovo opozorilo čas je kratek, še zdaleč nima namena ustvarjati kakšne utesnjenosti, zatohlosti, mrkega zapiranja vase, kot da je vse okrog nas slabo in okuženo s pregrešnostjo, noče biti dvignjen prst, ki stalno samo opozarja, kaj se sme in česa se ne sme, ampak je le vabilo, prijazno vabilo, ki ne pravi “moraš”, ampak “če hočeš”.
4. Ko so se prvi učenci odzvali, so gotovo vedeli, da družba z Jezusom ne bo le brezskrbno pohajkovanje po deželi, ne bo le prijetno kramljanje v senci, najbrž pa niso slutili, da bodo doživljali tudi trde preskušnje, vse do katastrofe Velikega petka, ko vodilni med njimi o Jezuso pravi, ne poznam tega človeka. Pa se pot ni končala tu. Vodila je do vstajenja. Pavel: vem, komu sem veroval.